Evropa osebno

Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2015 pri nas delovno aktivnih 46 Filipincev, lani, deset let kasneje, pa kar 955. Med njimi je tudi April Rose Vizintin, ki jo je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Dom si je ustvarila v Novi Gorici, kjer dela kot prodajalka. Je mama dveh hčerk in poročena z zamejskim Slovencem.

Vit Pohanka je češki novinar, trenutno sodelavec radia Prague International. Novinar je že več kot 32 let. V tem času je živel v šestih različnih državah in bival na 27 različnih naslovih. Bil je dopisnik v Združenih državah Amerike. Med drugim pa je navdušen skakalec s padalom, z letala je skočil že 232. Povsem mirno pa govori tudi o tem, da so ga leta 2004 v Iraku ugrabili. Čakaj, kaj?

Preveč lepega in zanimivega je v življenju, da bi ga povsem namenila teku na smučeh, je razmišljala članica ruske mladinske reprezentance. Tako je najprej zavila v novinarstvo, po izkjučitvi s fakultete ob delu študirala geodezijo, zdaj pa v slovenskem podjetju dela kot gradbena inženirka, večkrat tudi pri projektih na tujem, od Južnoafriške republike do Kitajske. Z veliko zidarsko žlico zajema življenje Žana Andrejeva. Pretekla je številne ultramaratone, v Andori vmes premagala za dva Everesta in pol višine. Rada ima tudi dolge pohode, denimo v Himalaji, veslanje med otoki po Jadranu, najraje pa turno smuča.. Med epidemijo koronavirusne bolezni je poprijela še za kitaro, danes pa ljubiteljsko igra v zasedbi, katere ime ustreza njenemu spoprijemanju z izzivi vsakdana: Bomo že.

Ko mu boste prisluhnili, ne boste verjeli, da govori Kolumbijec, ki je šele pred šestimi leti prišel v Slovenijo. Njegova slovenščina je namreč brezhibna. Andres Cepeda je anesteziolog, ljubitelj narave in žuželk ter strasten opazovalec vesolja, ki si tja gor želi tudi odpotovati kot del odprave. Obožuje krvavice in kislo zelje z ocvirki, pogreša pa tropsko sadje. V pogovoru pove, kako se je znašel v Sloveniji, kakšne so prednosti življenja v mali državi sredi Evrope in zakaj tako rad opravlja svoj poklic.

Kenta Yamamoto, japonski baletni prvak, že več kot desetletje ustvarja v ansamblu SNG Ljubljana. Kot otrok je raje igral nogomet, balet pa je pravzaprav spoznal po naključju, ko je odšel na trening s svojo sestro. Baletna pot je mladega nadarjenega baletnika že pri desetih letih peljala na Kitajsko, potem pa vse do Kraljeve baletne šole v Londonu, kjer je uporniški najstnik odkrival tudi življenje izven plesnih dvoran. Danes svoje izkušnje in znanje kot mentor in učitelj predaja mladim.

Rizwan Zahoor je iz Islamabada v Slovenijo prišel zaradi doktorata, ostal pa zaradi življenja, ki si ga je tukaj ustvaril. Danes kot raziskovalec dela na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, z družino živi v Ljubljani, Slovenijo pa je postala njegova nova domovina. Njegova pot do sem ni bila preprosta – od urejanja dokumentov prek Kitajske do prvih zadreg s slovenščino. Začela pa se je nekega dne, ko je v Pakistanu vklopil televizijo in prvič spremljal tekmo smučanja.

Tokratna Evropa osebno je malce drugačna. Spoznali bomo Francozinjo, ki že sedem let živi v Sloveniji. Je stop-motion animatorka za risanke in filme, sodelovala pa je tudi pri ustvarjanju ikonične risanke Bacek Jon. Hkrati bomo spoznali tudi njen najljubši hobi – šport, za katerega večina sploh ne ve, da obstaja, kaj šele, da imamo tudi slovensko ekipo: Roller Derby Ljubljana. Mojca Jevšek je ekipo in Francozinjo Julio oziroma Del, kot se glasi njen roller derby vzdevek, obiskala na treningu.

Jurij Spitzen je Ljubljančan že dve leti in pol. Sin Rusa in Ukrajinke, ki je živel razpet med domovinama staršev, je bil že pred začetkom ruske agresije odločen, da se bo preselil nekam v Evropo, vojna vihra je namero samo pospešila. Z ženo Ukrajinko in hčerko Slovenije niso izbrali naključno, na prihod v našo deželo se je Jurij pripravljal tudi z učenjem slovenščine. In to ob pomoči risank in filmov. Znanje našega jezika mu pride zelo prav, saj je lastnik družinske pekarnice »Mama peče«, mama je njegova žena, pekovka in slaščičarka, on, pravnik po izobrazbi, pa je njen asistent in prodajalec. Čeprav si želi, da bi v Ukrajini čim prej zavladal mir, pa ne čaka na vrnitev, ampak bi rad v Sloveniji ostal za vedno.

Naš tokratni gost se je v Slovenijo – z neskončno birokratskimi ovirami – preselil iz Nigerije. To, da se je na razpis za službo na Inštitutu za anatomijo prijavil v času kovida, tudi ni pomagalo. Chiedozie Kenneth Ugwoke je doktor medicine in asistent na Inštitutu za anatomijo.

Igor Gombač že skoraj 30 let živi v Cortini d'Ampezzo. V Dolomite se je preselil iz Trsta, navdušuje ga narava, vsak prosti trenutek skuša preživeti v hribih. Pravi, da so igre prinesle veliko dobre volje in tudi nekaj kaosa. Njegov najljubši dogodek z iger pa ni povezan z zimskim športnikom.

Sreča v nesreči je smučarskega tekača Valerija Gontarja pred štirimi leti iz Rusije pripeljala v Slovenijo. Tu dela in hkrati trenira ter poskuša doseči čim boljše rezultate na tekmovanjih. Slovenijo je vzljubil, želi si, da bi tudi ona vzljubila njega.

26-letna Ginevra Montenovo iz Rima trenutno opravlja delo prostovoljke v Mladinskem centru - Epicentru Piran. V Slovenijo je prišla prek programa Evropske solidarnostne enote, ki mladim, ki živijo v Evropi in državah, ki sodelujejo v programu Erasmus Plus, pomaga razviti občutek solidarnosti s sodelovanjem v individualnih ali skupinskih projektih. Diplomirala je iz sodobne književnosti, magistrirala iz novinarstva in komunikacije. S tem se kot ustvarjalka vsebin za družbene medije in specialistka za komunikacije tudi ukvarja večino svoje dosedanje poklicne poti. Čeprav je že veliko prepotovala, jo je slovenska Istra očarala in popolnoma prevzela, je povedala Mateji Brežan.

Od sončnega Rodosa do zasnežene Štajerske. 27-letni Odisseas Shtylla, rojen v Grčiji albanskim staršem, danes v Sloveniji gradi nov vsakdan. V pogovoru se spominja otroštva na otoku, kjer so dnevi minevali med plažo in kolesi, ter govori o življenju, ki so ga vedno zaznamovali različni jeziki. Slovenščina je že njegov četrti. Kako je grško musako in tzatziki zamenjal za govejo juho in krompir ter kako sta grško sproščenost in ples nadomestila slovenski red in čistoča? Foto: Na fotografiji sta Odisseas in njegov prvi snežak.

Shoaib Siddiqui se je v Slovenijo preselil pred osmimi leti. Tu je končal doktorski študij in zdaj dela kot raziskovalec. Je tudi član slovenske reprezentance v kriketu. Obožuje slovenske sladice, ostale naše hrane pa niti ne. Slovenija mu je zelo všeč in ljudje smo po večini zelo gostoljubni, je pa za priseljence temnejše polti pri nas zelo velik izziv dobiti stanovanje, pravi.*Poznaš koga, ki se je preselil v Slovenijo in bi ga oziroma bi jo bilo vredno slišati? Piši mi na maja.stepancic@rtvslo.si. Hvala!

Elizabeth Griffin je Američanka, ki od leta 1993 živi na Opčinah. Domuje v stari železničarski stavbi ob opuščeni progi, po kateri je nekoč vozil tudi Orient Express. Angleščino poučuje na slovenskih šolah in s pretanjeno, neobremenjeno distanco opazuje odnose med dvema narodoma na Kraškem robu. Slovence in Italijane spoznava tudi med vrtnarjenjem; na blokovskem dvorišču je uredila tudi gredico v spomin na pokojnega očeta, ki jo je ob pomoči svojih učencev poimenovala "tihi dom".

Francesca Delacio živi na španskem otoku Majorka. Tam je vrsto let šivala tradicionalne kostume za eno najbolj znanih folklornih skupin s stoletno tradicijo. Tesno pa je povezana tudi s Slovenijo, saj je več kot dve desetletji nekaj mesecev na leto preživljala v dolini Dragonje.

Yukio Mori prihaja iz Tokia na Japonskem, a njegov drugi dom je postala Murska Sobota. Prihodnje leto bo praznoval 90 let. Je podjetnik, prodajalec vina, ljubitelj kulinarike, poznavalec svetovne politike, glasbenik in človek, ki je svoje življenje posvetil povezovanju Japonske in Slovenije. Z njim smo obiskali tradicionalni Miklavžev sejem v Murski Soboti in se pogovarjali o njegovih podjetniških podvigih, o prekmurskih specialitetah, kulturi, jeziku in domačinih.

Živela je ob reki, za katero pravi, da je široka kakor morje. Vajena je bila vožnje mimo brezmejnih poljan rumenih sončnic. Njen pogled je na modrem nebu večkrat uzrl nepregledne jate žerjavov. Mesto Dnipro, ki je pred vojno štelo blizu milijon prebivalcev, je bila primorana zamenjati za gorenjsko vasico Moškrin, kjer vse prebivalce pozna po imenu. Upokojena ukrajinska učiteljica Vita Šnurova v svoji hvaležnosti in skromnosti pravi, da se počuti, kakor da bi živela v švicarskem sanatoriju. Toda želja, da bi se nekoč lahko vrnila domov, še vedno tli.

Jose Agustin Garcia Trujillo je Kubanec, ki se je pred dvaindvajsetimi leti preselil v Slovenijo. Ko je zagledal morje, je čutil povezanost z domom, rekel si je, da je tu lepo. V Kopru ima že vrsto let plesno šolo in poučuje salso, živi pa na Krasu. Prepričan je, da se mora vsak, ki se preseli sem, prilagoditi kulturi. In se naučiti jezika. Ter sprejeti našo hrano. Jose dvakrat na teden je joto, govori slovensko in ima tudi slovensko državljanstvo. Tu mu je tako dobro, da je s Kube pripeljal še starše in sploh nima namena, da bi se kdaj odselil.

Ko srečate našega tokratnega sogovornika Evrope osebno, vam je hitro jasno, katera glasbena zvrst mu je najbližje. V Idrijo je najprej prišel zaradi službe, ostal zaradi dekleta, danes žene. Tu je ustanovil tudi melodično "blackened death metal" skupino Divine Inferus. Slovenija, o kateri pred prihodom ni vedel veliko več kot to, da obstaja, ga je navdušila kot čista in zelena dežela. Še vedno pa ga včasih razjezi, da mora večino stvari, ki jih potrebuje kot inženir mehatronike, naročiti po spletu, saj jih pri nas preprosto ni mogoče kupiti. Hector Alejandro Ruvalcaba Ojeda, ki ima – tako kot je v Mehiki običajno – dve imeni in dva priimka, enega po očetu in drugega po materi, se rad šali, tudi na račun idrijskih žlikrofov, ki jih sicer obožuje. Foto: Melisa Ćehić, Paranoid