Komentar tedna

Za prvi maj je zagorelo veliko kresov. Pridružujem se trditvam, da se je tisti večer število zažigalnic odpadkov v Sloveniji zelo pomnožilo. Kajti ponekod je bil zaradi kresov, na katerih so kurili vse mogoče, zelo slab zrak. Sprašujem se, kje so bili tisti naravovarstveniki, ki so izražali svojo skrb za ohranjevanje narave ob napisih JEZUS. Ob prvomajsko slabem zraku so molčali. Tudi proslav je bilo precej. Vedno znova sem pozoren na ono na Rožniku (levo usmerjen italijanski publicist je zapisal na Krožniku). In vedno znova občudujem ljubljanskega župana, kako leto za letom javno vleče za nos množico, ki pride na tisto ljubljansko vzpetino. So res tako neuke ovčice, da se mu dajo vleči za nos? Naj se zaradi pomanjkanja prostora ustavim samo pri dveh povedih iz govora ljubljanskega glavarja. »Kapitalizmu na svetu ni dolgega obstoja.« Če prav razumem, ga bo v nekaj letih konec. Komaj čakam ta dan, ko bom gledal, kako Jankoviću in njegovi družini nacionalizirajo premoženje in bogastvo, ki so si ga pridobili v času kapitalizma. Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Janez Juhant razmišlja kako se izviti iz levičarskih postkomunističnih in starih komunističnih vezi in zaživeti odgovorno življenje v Sloveniji in Evropski zvezi, ki bo zagotovilo duhovni in materialni blagor.

Dr. Helena Jaklitsch je ob prazniku dela in dveh prostih dneh, razmišljala o delu kot o vrednoti, o parolah in barvi zastav, pod katerimi se še danes govori o delu …

Tako kot je Jezus svojim apostolom po vstajenju odprl um, da so umevali Pisma, ga po istih pismih odpira tudi nam. Če so ta pisma že v antiki in nato skozi vsa nadaljnja stoletja iz vseh, ki so jih brali, preprostih in izobraženih, naredila junake duha in dejanj, lahko ta ista pisma ob vsakdanji molitvi dajejo moč in spoznanje tudi nam. Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.

Že dober mesec si lahko na eni izmed spletnih stani ogledamo kratek film režiserja in scenarista Matjaža Feguša “Nebesa pod Triglavom”. Film odpira nekatera skrita vprašanja, ki jih v slovenski družbi ne želimo odpreti. Umanjkanje sobivanja in medsebojnega spoštovanja je že večkrat v slovenski polpretekli zgodovini vodilo v sistematične kršitve človekovih pravic. Zakaj slovenska družba in njene institucije - seveda z nekaj izjemami - poskušajo pometati pretekle kršitve pod preprogo in zakaj različni deležniki na političnem prizorišču izkoriščajo temne zgodbe za pridobivanje glasov na volitvah? Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.

Čas, v katerem živimo terja od nas mnoge odločitve. Odpirajo se teme, ki nas izzivajo k odgovoru. A tudi če odgovora ne damo, smo sprejeli odločitev, za katero bomo kot skupnost, nosili posledice. Saj ne da teme ne bile aktualne že prej, le bolj intenzivno so prisotne v našem okolju. Težnje človeka, da bi mehanicistično urejal svoje življenje so zlasti v zadnjih desetletjih vse bolj prisotne. Vedno znova se potrjuje, da manj kot človek lahko obvlada, bolj si obvladovanja želi. Pod krinko svobode se načenjata tako svetovni mir, kot življenje posameznika.

Nočem drezati ne v stereotipe niti v različna prepričanja, a že leta opažam, da so, ko se enkrat odločijo za akcijo, ženske tudi na družbenem polju nekako bolj pogumne kot moški. Primer, ki mi je iz zadnjega obdobja ostal najbolj v spominu, je denimo filozofinja dr. Ignacija Friedl Jarc, ki je vstala in se oglasila po klavrni vlogi Slovenije, kakršno je odigrala na odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma. Kar nekaj moških je v naši državi, ki imajo primerna intelektualna orodja ali celo poklic in družbeno pozicijo, da bi povedali kaj o tistem dogajanju s filozofom Žižkom, pa nisem zasledil ničesar. Vse previdno molči.

Medtem ko iščemo Boga v oblikah, ki smo jih ljudje naredili Zanj, ne spreglejmo stvaritve, ki jo je On ustvaril po Svoji podobi in za večno zveličanje. Ne spreglejmo človeka, ne spreglejmo svojega bližnjega. Komentar tedna pripravlja kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.

Če bi morali v tem tednu izbirati besedo tedna, ne bi bilo treba prav veliko razmišljati. Ponuja se skoraj sama – gre za besedo stavka, ki smo jo v tem tednu kar nekajkrat slišali v medijih, še večkrat pa prebrali na različnih družbenih omrežjih.

Viktor Blažič je bil avtor s pristranskimi poročili o Bližnjem vzhodu, ki so razkrila manipulacije v medijih med Jom Kipursko vojno leta 1973. Kljub cenzuri je vztrajal pri objavljanju resnice, kar je sprožilo konflikt z vodstvom uredništva.

Čeravno je danes prav poseben marčevski dan, 8. sušec se je izpisal na koledarju, bi nas želel popeljati nazaj v epilog lanskega leta, ko se je dogodilo nekaj tako lepega, da mi je že sama misel sveta. Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

Predstavljajmo si vesoljce, ki z vesoljsko ladjo pristanejo v Sloveniji, denimo pred kakšnimi 15 leti. Vesoljce zato, da ne bodo politično opredeljeni. Če bi nas ti vesoljci opazovali skozi zadnjih 15 let, bi dejali: »Ta narod nikdar ni zadovoljen s svojimi voditelji. Enega razglasijo za neodločnega in ga imenujejo kar Cmerar, drugega za diktatorja in proti njemu vsak petek kolesarijo, iz tretjega se delajo norca, ker v kritičnem trenutku vrže puško v koruzo, vmes se znajde še kakšna dama, ki je prav zares ni nihče nikoli izvolil, še posebej v zadnjem času pa se nerešeni problemi kar kopičijo in kopičijo. Nezadovoljstvo z voditelji v Sloveniji je zadnjih 15 let že neznosno …

Avtor se je posvetili razpravi o pomembnosti posta in njegovem povezovanju z pravičnostjo, osvoboditvijo in miloščino; o religioznem razumevanju posta ter poudaril pomen molitve in miloščine v osebni veri. Dotaknil se je tudi vloge množičnih medijev pri prenašanju informacij ter poudaril, da je odrešenje dejstvo, ki zahteva pozornost in vpogled v realnost. Papež Frančišek nas spodbuja k konkretnim korakom in odločitvam za dosego pravičnosti in svobode v družbi. Skupno delovanje za nove vrednote je ključno za ustvarjanje pozitivnih sprememb v svetu.

Post je klic k spreobrnjenju, vabilo na potovanje po poti, ki nam jo skozi tisočletja utirajo modri ljudje. To je pot medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zavzetega dela za skupno dobro. Odpovejmo se vsemu, kar nas od tega odvrača. Potem bo naš post obrodil dober sad. Komentar je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Post je klic k spreobrnjenju, vabilo na potovanje po poti, ki nam jo skozi tisočletja utirajo modri ljudje. To je pot medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zavzetega dela za skupno dobro. Odpovejmo se vsemu, kar nas od tega odvrača. Potem bo naš post obrodil dober sad. Komentar je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Govorilo se bo o politiki, gospodarstvu in športu, kultura pa bo kot pepelka spet čakala na svojo naslednjo priložnost, verjetno ob letu obsorej. Zapisala: Mirjana Furlan, prof. slov. jezika in članica DKPS

Pred nekaj dnevi me je starejši duhovnik prijazno pobaral: In kaj je novega pri vas, posvečeni? Zato sprašujem vas, današnji slavljenci, in sebe – ali je sploh kaj novega pri nas, pri redovništvu? Ali stopamo mirno in vdano naprej v neznano prihodnost, ki kar kriči, da počasi izginjajo naše velike skupnosti in samostani? Ali pa je v nas še kakšna iskrica, ki hrepeni po novem dobrem vinu, ki bo oživelo usahla drevesa in prineslo novo cvetenje suhih vej? Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Akademik prof. dr. Janez Juhant piše o dolgi poti od samozadovoljstva dobrega kristjana, ki spolnjuje svojo dolžnost, bere dober časopis’, ‘pravilno voli itd. – do življenja po božji roki in iz božje roke, v preprostosti otroka in ponižnosti cestninarja.

Evangeliju je tuj vsak kolektivizem, kajti vsi smo poklicani po imenu; najprej Abraham, nato apostoli in za njimi vsi, ki smo pri krstu dobili ime, obenem pa nam je bil po Božji milosti podarjen neizbrisni pečat popolne individualnosti, za kar je posebej šlo pesniku Prešernu. Umetnost nikoli ni stvar kolektiva, njegova vloga pri umetniški stvaritvi je sicer pomembna, a je lahko le drugotna, v akcidentalijah ter organizacijsko-tehnična. Izvir umetnosti je izključno v skrivnostnem stiku enkratne in neponovljive svobodne osebe, ki se v skriti kamrici srca, kot bi rekel Ivan Cankar, nedoumljivo dotika presežnega. Komentar je pripravil tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije Milan Knep.

Odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja tokrat piše o dolgoročnih posledicah diktatur in se sprašuje kakšne in kolikšne so te posledice tudi pri nas. Zanimiv je opis prispevka avstrijskega filozofa, ki se je v mladosti podal v obljubljeni raj, Vzhodno Nemčijo, kjer pa je naletel na tajno službo Stasi in agente, ki so od njega zahtevali vohunjenje: Fant se je tega branil... »Pa kaj bi jaz vam poročal, ko pa imate v Avstriji in drugod svoje ljudi, komuniste, ki živijo v teh državah in vam lahko poročajo.« Tedaj se je obraz sogovornika, beri zasliševalca, zresnil in dejal mu je: »Zato ker komunist vedno laže.« In po premolku še resno dodal. »Res vedno!«