Srce bije za posel

Gost 26. epizode Srce bije za posel, je generalni direktor Iconomi-ja, platforme za upravljanje kripto premoženj. Pravi, da ni tipičen kriptomilijonar in da največje tveganje zanj predstavljata motor in smučanje. Dodaja, da imajo mnogi, ki vstopajo v kritpstovet, prevelika pričakovanja: »Ko gre vse gor, postanejo vsi pohlepni, in ko gre dol, se prestrašijo.« Sogovornik komentira tudi aktualno dogajanje, torej četrti halvnig bitcoina ter vstop ameriških ETF-ov.

Gost 25. epizode Srce bije za posel je lastnik zasebne klinike Medicinski center Ljubljana Marko Bitenc. Je zagovornik javnega zdravstva, ki pravi, da bi morali biti vsi državljani glede na višino našega BDP-ja deležni ustrezne zdravstvene oskrbe. Letos bomo porabili 7 milijard evrov za plačevanje zdravstvenih programov, zato razloga za čakalne dobe ni. Kje v državnem sistemu je torej težava? In kakšen je njegov pogled na zdravniško stavko? Od odgovorov ste stran le klik.

Gostja 24. epizode Srce bije za posel je predsednica uprave Luke Koper Nevenka Kržan. Kriza v Rdečem Morju se nadaljuje cene za prevoz kontejnerja so čez noč poskočile s 1500 do 2000 na 6000 do 7000 dolarjev na kontejner – kaj to pomeni za poslovanje našega pristanišča? Luka čaka na dokončanje drugega tira – se nam obeta še en vzporedni tir? Kaj pa gradnja tretjega pomola, ki bo segala na območje Ankarana? S sogovornico tudi o drogah in eksotičnih gostih v našem pristanišču.

Gost 23. epizode Srce bije za posel je generalni direktor skupine Emil Frey v Sloveniji Jožko Tomšič. Gre za družbo, v švicarski lasti, ki v Sloveniji trži 12 avtomobilskih znamk. Kakšne so napovedi glede prodaje električnih avtomobilov? Kaj pa avtomobili na vodik? Sogovornik je do zelenega prehoda zadržan, pa ne zato ker mu nasprotuje, temveč zato ker meni, da so odgovorni pozabili na ključno – strategijo, ki bi to podpirala. Če imate radi avtomobile, ali pa če vas zanimajo trendi na področju transporta, je čas za klik.

Gost 22. epizode Srce bije za posel je predsednik uprave Save Re Marko Jazbec. Družba bo, kljub katastrofalnim poplavam, poslovala uspešno. S sogovornikom tudi o zdravstveni, davčni in pokojninski reformi ter zaupanju uporabnikov v zavarovalnice. Pa tudi o tem kaj zavarovalnicam prinaša prihodnje leto ter zakaj so zavarovalniške premije tako visoke.

Gost 21. epizode Srce bije za posel je generalni direktor skupine Vaider, Peter Čas. Del omenjene skupine je tudi Steklarna Hrastnik. Tamkaj so se usmerili v izdelavo najvišje kakovost steklenic. So energetsko intenzivno podjetje – njihov letni račun za elektriko znaša 10 milijonov evrov. Zaradi ohlajanja gospodarstva bo letošnji dobiček enak lanskemu. Glede evidence delovnega časa direktor pravi, da se moramo vprašati kakšno družbo si želimo: družbo zaupanja ali družbo nadzora? Zanj je družba nadzora preživeta stvar.

Gost 20. epizode Srce bije za posel je je glavni izvršni direktor Spar Slovenija David Kovačič. Podatki glede inflacije pri nas niso vzpodbudni, največji krivec za rast na letni ravni so prav cene hrane. Kaj je pričakovati do konca leta – se bodo cene živil še zviševale? Afera z ostanki pesticidov v sadju je zaznamovala letošnje poletje in omajala zaupanje kupcev. S katerimi ukrepi skuša Spar zagotavljati neoporečno blago na policah? V podkastu tudi o davčni, kadrovski in plačni politiki v Sparu.

Kaj nam o spreminjajočem se svetu povedo tisti, ki se z njim soočajo skozi posel? Kakšen je njihov uvid v razvoj Slovenije? Kako razmišljajo o gospodarskih, družbenih in tehnoloških trendih? Pogovori, ki odstirajo zanimive plati vodenja, razvoja podjetja, izzivov, predvsem pa razmišljanja in osebnosti menedžerjev.

Gost 18. epizode podkasta Srce bije za posel je generalni direktor državnega podjetja Slovenske železnice Dušan Mes. Železnice so sredi intenzivnega cikla obnove, posodobitve in izgradnje prog, država pa mora v bližnji prihodnosti sprejeti pomembne odločitve o regionalnih železniških povezavah, dvotirnosti in novih krakih. Letos bodo Slovenske železnice zabeležile rekorden dobiček. »Polnokrvno digitalizirane« naj bi postale do konca 2024, do takrat naj bi tudi pridobile celotni delež v avtobusnem prevozniku Nomago. Čez osem let bo železniški potniški promet v državi odprt za tujo konkurenco.

Gost sedemnajste epizode podkasta Srce bije za posel je Dušan Šešok, (so)lastnik in generalni direktor Iskre, ki je že nekaj let v celoti v lasti družine Šešok. Prevzemne tarče in investicije išče na bližnjih južnih trgih, kjer so nižji davki in stroški. Pa tudi do dovoljenj pridejo mnogo hitreje. V Sloveniji bodo poleg razvoja slej ko prej ostale avtomatizirane in robotizirane operacije. V oddaji govori o dejavnosti, širitvi na jug, kritično pa gleda na napovedi davčne, pokojninske reforme in dvig plač v javnem sektorju.

Ivo Boscarol po lanski prodaji podjetja Pipistrel ostaja njegov 10-odstotni lastnik, vendar se umika iz dnevnih poslov. Še vedno pa skrbi za vizijo, dolgoročne projekte in strateške kupce. V pogovoru razloži, kako in zakaj je prišlo do prodaje. Kupec Textron Aviation bo letos v podjetje vložil 15 milijonov evrov. Zdaj razvijajo 19-sedežno potniško letalo na vodikove gorivne celice. O letalstvu, letalih prihodnosti, letečih taksijih, dragem procesu certificiranja letala, dronih, obrambni industriji, o svoji dobrodelnosti, novih naložbah, potrebi po državnih davčnih spodbudah…prisluhnite v Srce bije za posel.

Finančna industrija se je pri nas v 15 letih dodobra spremenila. Od leta 2016 imamo zakonodajo, ki ureja poslovanje in regulacijo alternativnih investicijskih skladov. Priložnost so z ustanovitvijo Alfi skladov zagrabili v podjetju za svetovanje in cenitve KF Finance, ki ga od 2009 vodita Matjaž Filipič in Bojan Kunovar. Skladi danes upravljajo naložbe, kot so deleži v Tušu, Merkurju, drugih nekdaj družinskih podjetjih, številne poslovne nepremičnine, trgovska dejavnost, veterinarske klinike, medicinski centri, energetika itn. Matjaž Filipič v podkastu Srce bije za posel med drugim deli izkušnje poslovanja v slovenskem in hrvaškem okolju in poda svoj pogled na leto 2023.

Gost 14. epizode podkasta Srce bije za posel je Marko Drobnič, od 2011 predsednik uprave podjetja za proizvodnjo aluminija Talum. Odgovarja na vprašanja preobrazbe Taluma, energetske krize, ki je specifična za Evropo, pretečega zmanjšanja evropske konkurenčnosti pri preskrbi z materiali, poslovanja, recikliranja, ukrepov za pomoč industriji ipd. Odprto odgovarja tudi na bolj osebna vprašanja.

Gost 13. epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Iztok Seljak, direktor avtomobilske korporacije Hidria, ki se je za elektrifikacijo odločila leta 2007, ko je Volkswagen v javnosti trdil, da je nikoli ne bo. Podjetje pospešuje vlaganja in proizvodnjo. Nevarnost v prihodnosti pa lahko poleg pomanjkanja kadrov predstavlja padec evropske konkurenčnosti.

Nada Drobne Popović, predsednica uprave naše največje energetske družbe PETROL razloži, kako bomo energetsko prestali zimo, kaj se torej dogaja na strani dobave plina, zavzame se za nujno potrebno s strani EU uvedeno kapico na ceno plina in elektrike, odgovarja na vprašanja o vojnem dobičkarstvu energetskih družb, o posledicah zgornje omejitve cen naftnih derivatov v času prejšnje vlade in o trenutni regulaciji marž; zariše prihodnost Petrola, vlaganja v zeleni prehod, pove tudi nekaj o sebi, ko ni v vlogi vodenja uprave. Kapica oziroma zamejitev cen elektrike in plina je nujna, če želimo, da glavnina evropskega gospodarstva zimo preživi, je prepričana predsednica uprave Petrola Nada Drobne Popovič. »Bom iskrena, to da bodo države same reševale krizo ne more biti ustrezen mehanizem znotraj EU.« Potrebna je skupna, odločna odločitev v zvezi s cenami energentov na ravni Evropske unije, predvidena za konec oktobra. »EU bo morala najti vso pamet, moč in soglasje da bo sprejela kapico na elektriko in plin.« V Petrolu ne nasprotujejo administrativni omejitvi marž v času aktualne vlade, a v isti sapi Drobne Popovičeva opozarja: »Kratkoročno je to lahko všečno, da so marže nizke, ampak dolgoročno je pametnejše slediti temu, kar energetske družbe moramo narediti.« To pa je pokrivanje stroškov, vzdrževanje infrastrukture in vlaganje v zeleni prehod. Kot posebej neugoden ukrep za Petrol predsednica uprave izpostavi dve regulaciji drobnoprodajnih cen naftnih derivatov v času prejšnje vlade, zaradi katerih je Petrol državi izstavil 110 milijonov evrov visok račun. Zdajšnji premier Robert Golob je že napovedal, da je Petrolov zahtevek neupravičen... in argument predsednice uprave: »To je bil pa ukrep, kjer smo mi 90 odstotkov časa delali minus. Ne le da nismo imeli dobička, vsak prodajni liter je bil prodan pod prodajno ceno goriva.« Na vprašanje ali zato zoper državo morebiti pripravljajo tožbo, pa spravljivo odgovarja: »Tako kot Petrol potrebuje državo, da sprejema pametne regulacije, potrebuje tudi država Petrol, da ima energetsko družbo, ki bo sposobna podpirati prebivalstvo in industrijo.«

Enzo Smrekar, glavni direktor podjetja Atlantic Droga Kolinska, podpredsednik za delikatesne namaze, Donat Mg in internacionalizacijo v Atlantic Grupi, odgovarja na vprašanja o prehranski in energetski draginji, inflaciji, izvozu, dodani vrednosti, zaposlenih, trajnosti, vodenju in avtentičnosti, o nekaj idejah iz koalicijske pogodbe in o športu (je tudi predsednik Smučarske zveze). O sebi pove, da je jutranji človek, zadostuje mu štiri do pet ur spanja, ob sedmih je na delovnem mestu, vendar nima rutinskega urnika. Ves čas je v življenjskem ritmu in miselnem toku, ki prepleta intenzivno poklicno in aktivno zasebno življenje. Zdajšnje poslovne pogoje v prehrambni panogi opiše kot popolno nevihto in pove, kako podjetje krmari skozi težke čase.

ELES je v lasti države. Prenosni operater skrbi, da električna energija od proizvajalcev pride do porabnikov, vpet je v omrežja sosednjih držav in evropski energetski sistem. Od leta 2013 je na njegovem čelu Aleksander Mervar, ki pojasnjuje, zakaj bomo šele po počitnicah deležni visokih zneskov na položnicah: »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih 2023 nekje 350-400 evrov.« Pove tudi, zakaj so cene nevzdržne in kako se bodo po njegovem umirile, nikdar pa ne več na ravneh, ki smo jih bili vajeni še pred letom dni. Gost desete epizode podkasta Srce bije za posel je Aleksander Mervar, direktor podjetja ELES, ki je sistemski operater prenosnega električnega omrežja v Sloveniji. »Mi sploh še nismo doživeli nobene električne draginje. Slovenski trgovci z elektriko so to pravočasno zakupili po nizkih cenah. Danes imamo v povprečju v Sloveniji še kar na položnicah znesek za elektriko okrog 55 evrov na megavatno uro.« Vendar se hitro približuje draginja. Trenutne cene niso vzdržne. Aleksander Mervar razloži, kako in v odvisnosti od česa se bodo gibale. Tržne cene elektrike so določene na borzah. Velika večina naših trgovcev je elektriko zakupila pravočasno in za naprej, torej po prejšnjih nižjih cenah. Vendar se obdobje zakupa zdaj izteka. »Moja ocena je, da se te pogodbe za nazaj iztečejo (pa bom malo podaljšal) konec tretjega kvartala letošnjega leta. In potem bodo morali zakupiti na novo. Tu bi rad še nekaj povedal, ker se v javnosti napačno govori… Da imamo v Sloveniji tako nizke cene elektrike, je je večina iz slovenskih elektrarn. Zato HSE in GEN nista do danes ustvarjala ekstra profitov. Prodajala sta po zelo nizkih cenah, recimo lani maja,« razlaga Mervar, ki ELES vodi od 2013 in celo kariero posveča energetiki. Vprašanje je seveda, kakšne bodo končne cene za gospodinjstva po izteku zakupov poceni elektrike. »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih leta 2023 nekje 350-400 evrov. Če pa upoštevamo stroškovne cene slovenske proizvodnje, ki vključuje zamortizirane elektrarne (cenovno odskakuje TEŠ), bi prišli za gospodinjstva (ne za industrijo) na 30-50% cene. Ponderirana stroškovna cena slovenskih elektrarn je nekje med 80 in 85 evrov/MWh.« Nekaj je sicer gledati letno bilanco, toda v elektroenergetiki so pomembne urne pozicije – in tu smo uvozno odvisni. Ne zagotavljamo namreč dovolj elektrike za vse potrebe vse ure v vseh dneh v letu. Zato bo vpliv borznih cen kupljene elektrike vedno »kvaril stroškovno ceno slovenskih elektrarn, ki je relativno nizka.« Mervar pove, da so se v zadnjem času podražili tudi vsi materiali in storitve. Dvakratno so poskočile cene tujih serviserjev za naprave v omrežju in vse to bo vplivalo tudi na stroškovne cene slovenskih elektrarn. Evropska unija je zadnjih več kot 20 let gradila enotni energetski trg. Vojna v Ukrajini je cene energentov enormno podražila, a dvigi cen so se dogajali že mesece prej. »Stroški proizvodnje elektrike se pa niso podražili. Rad bi poudaril tole: veliko se je govorilo, da v Evropi obstaja neka formula za določanje cene. Te formule ni. Obstaja pa nekaj drugega – da se oblikujejo borzne cene po marginalnem proizvajalcu. Marginalni proizvajalec pa je tisti z najvišjimi stroški. Ker so cene plina in kuponov CO2 skočile, smo imeli najprej skok cen energentov lani od jeseni dalje. Težava je v tem, da določene države v EU niso vlagale v novo proizvodnjo, poraba se je pa v pokoronskem obdobju povečala. In potem so morali Nemci, pa tudi vsi ostali (tudi v Sloveniji smo nekaj ur več od povprečja obratovali s turbinami v Brestanici), zagnati plinske turbine. Na letnem nivoju sicer ni bilo groznega povečanja porabe plina. Problem je, da se je na urnih nivojih to podrlo. In prišlo je do visokega povpraševanja, na drugi strani pa ni bilo ponudbe. To je povzročilo prvi skok… Zraven pa stampedo rasti cene kuponov CO2 na, recimo, terminski borzi EEX v Leipzigu. Oboje skupaj je...

Lek sodi pod Novartisovo divizijo Sandoz. Zaposlenim ne štejejo ur, jih ne preverjajo, štejeta učinek in opravljeno delo. Zaupanje je ključno. Družba je čedalje bolj inovativna in prilagojena na pričakovanja mlajših generacij. Med sodelavce je pripravljena vključiti tudi begunce iz Ukrajine. Izpad zaradi vojne pomeni okrog 10% Lekove prodaje. O negotovostih v poslovnem okolju, zaposlenih, inoviranju, prihodnosti Sandoza, antibiotikov, bioloških in inovativnih zdravil, o polnjenju in pakiranju cepiva proti covidu in marsičem – s predsednikom Lekove uprave mag. Robertom Ljoljom. Robert Ljoljo, od septembra 2019 predsednik uprave farmacevtske družbe Lek, je gost devete epizode podkasta Srce bije za posel. Lek je od 2002/2003 del švicarskega Novartisa, ta je v lasti številnih malih in institucionalnih delničarjev, iz Švice, Velike Britanije, Združenih držav, Nemčije itd. Novartis beleži okrog 50 milijard dolarjev prodaje, Lek dobrih 1,2 milijarde evrov. Novartis odločno obsoja vojno v Ukrajini, naš pogovor začne mag. Robert Ljoljo. Izpostavljenost Leka na ruskem in ukrajinskem trgu je zmerna, delež prodaje tam znaša slabih 10%. Novartis, ki na teh trgih skrbi za svoje zaposlene in Ukrajini donira zdravila ter denarno pomoč, je v Rusiji prekinil marketinške dejavnosti in nova vlaganja. Kratkoročni vpliv bo relativno obvladljiv. Nihče pa si ne želi, da bi konflikt trajal. Ena od gospodarskih posledic vojne so visoke cene energije. Lekovo poslovanje je bolj kot od drugih energentov odvisno od električne energije, ki predstavlja manj kot dva odstotka stroškov. Bolj zaskrbljujoč je strošek vhodnih surovin, zlasti materiala, ki prihaja iz Kitajske in Indije, cene na borzah so močno poskočile. Ali Lek s prihodom ukrajinskih beguncev vidi priložnost za razvoj? »Bili bi absolutno veseli, če bi jim lahko omogočali vključevanje v naše procese. Sprejeli smo odločitev, da bomo na naših razpisih pregledali, za katera delovna mesta »preživimo« brez začetnega znanja slovenskega jezika in tem ljudem ponudimo delovna mesta in izobraževanja za slovenski jezik. V naših oglasih bomo to opredelili. To je pomembna gesta podpore,« razlaga prvi mož Robert Ljoljo, ki je v podjetju od študentskih let. Bitka za talente je neizprosna in to občutijo tudi v Leku, kjer imajo že 5500 sodelavcev, v zadnjih dveh epidemičnih letih so jih zaposlili tisoč. Večinoma iščejo visoko izobražene, motivirane kadre. Pomemben je cel ekosistem pogojev, od dobrega izobraževalnega sistema, davčnega okolja do spodbud za raziskave in razvoj. G. Ljoljo je zadovoljen s spremembami na dohodninskem področju. Misli, da bodo perspektiven kader lahko zadržali doma. Želijo pa si pridobiti še sodelavce iz tujine. Pravi, da ne beležijo veliko odhodov iz podjetja in da pogosto od zunaj dobijo pozitivno povratno informacijo o poslovni kulturi v Leku. Z nastopom epidemije so takoj uvedli delo od doma, od zaposlenih ne zahtevajo poročil in ne merijo delovnega časa. Proces temelji na zaupanju. »Velika večina zaposlenih ima ustrezno stopnjo samozavedanja. Mi jih opolnomočimo, rečemo: to so vaši cilji. Skupaj se cilji definirajo tudi na ravni timov. To je kultura, ki jo hočemo gojiti«, je tudi kultura, ki jo močno spodbuja Novartis, zlasti od prihoda Vasanta Narasimhana. Lek je v zadnjih treh letih naredil pomemben premik od podjetja »generikov« do farmacevta, ki se ukvarja z inovativnimi zdravili. V njem so vse divizije, značilne za Novartis: generiki, biološka zdravila, inovativna zdravila, radioliganti. Novartis je lani napovedal ponovni pregled, ki bi pokazal, kaj storiti z divizijo Sandoz. Odprte so vse možnosti, od prodaje, spin-offa ali zadržanja. Kaj pa to pomeni za Lek, če je del skupine Sandoz (v Ljubljani je tudi Sandozev razvojni center), obenem pa vedno bolj prisoten pri inovativnih zdravilih, ki so osrednji del Novartisovega razvoja? »O posledicah za Lek vam težko govorim, ker ne vem, kakšna bo končna odločitev. Smo še zelo zgodaj v tem procesu. V tem trenutku se še niso začele...

Sonja Gole je generalna direktorica podjetja Adria Mobil in njena največja posamična lastnica. Na čelu družbe je že od leta 1996, v teh dneh pa so ji nadzorniki podelili še en mandat. Pandemijo so izkoristili za povečanje tržnega deleža – že skoraj vsaka deseta novo prodana prikolica v Evropski uniji je proizvedena prav v Novem mestu. Kljub rekordnim poslovnim rezultatom Goletova opozarja, da najverjetneje prihaja nova kriza, tokrat kot posledica rusko ukrajinskega konflikta.Gostja osme epizode podkasta Srce bije za posel je Sonja Gole. Sonja Gole je generalna direktorica podjetja Adria Mobil in njena največja posamična lastnica. Na čelu družbe je že od leta 1996, v teh dneh pa so ji nadzorniki podelili še en mandat. Pandemijo so izkoristili za povečanje tržnega deleža – že skoraj vsaka deseta novo prodana prikolica v Evropski uniji je proizvedena prav v Novem mestu. Kljub rekordnim poslovnim rezultatom Goletova opozarja, da najverjetneje prihaja nova kriza, tokrat kot posledica rusko ukrajinskega konflikta. Sonja Gole je v skoraj 26 letnem vodenju Adrie Mobil presegla številne krize: propad Adrie Caravana, iskanje novih trgov v 90-ih, finančno krizo 2008, reševanje Adrie Mobil prek slabe banke, kriminalistično preiskavo ter pandemijo, ki se prav zdaj izteka. Zdi se, da je vseskozi nekakšna krizna managerka. Na vprašanje kdaj ji je bilo najtežje, katera kriza jo je najbolj prizadela, odgovori: »Najbolj hudo mi je takrat, ko gre vse odlično. Zakaj? Ko je vsega v izobilju in smo vsi prepričani, da ne more iti nič narobe, se moramo zavedati, da bo kriza zagotovo prišla in če nanjo nismo pripravljeni, bomo bistveno bolj ranljivi.« Čeprav se zdravstvena kriza s Covidom počasi izteka, je Sonja Gole nad prihodnostjo zaskrbljena. Ne nad prihodnostjo Adrie Mobil, ampak okolja in sveta. Kot pravi, je gospodarstvo pregreto, povpraševanje pa pretirano, soočamo se s pomanjkanjem surovin in nizkimi obrestnimi merami, denar na računih izgublja vrednost in s tem pospešuje potrošnjo, hkrati pa se soočamo še z zahtevnim političnim konfliktom med Rusijo, ZDA, Kitajsko. Ukrajina kot mala država po njenem mnenju sicer na svetovnem zemljevidu nima velike teže, ima pa vsekakor veliko politično težo, če predsedniki držav ne bodo znali zbrati dovolj razuma za umiritev političnih napetosti. V tem primeru, nam, kot pravi, sledi ena večjih kriz. Adria Mobil je od leta 2017 lastniško v rokah francoske družbe Trigano. Gre za enega izmed največjih proizvajalec avtodomov, prikolic in vanov v Evropski Uniji. Sonja Gole priznava, da ob prenosu lastništva ni bila navdušena, vendar, kot poudarja, večinskega lastnika spoštuje in z njim korektno sodeluje. »To sodelovanje prinaša številne sinergije, predvsem na nabavnem področju. Na številnih drugih pa smo si uspeli zagotoviti samostojnost, neodvisnost, pa tudi ohranitev poslovnega modela Adrie, ki je drugačen od poslovnih praks ostalih družb v Triganoju. Prav ta avtonomnost nam zagotavlja, da sledimo svojim inovacijam in svojim tržnim pristopom in na to smo zelo ponosni,« še pravi Sonja Gole. Tudi sama je lastniško vpletena v Adrio Mobil, je namreč največja, nekaj manj kot 8 odstotna posamična lastnica v tej novomeški družbi. Trigano ima pravico, da njen delež odkupi do leta 2024. Pa bo ta delež v prihodnje prodala? »Če bom morala, bom,« je kratka. Pred dnevi so ji nadzorniki podelili nov 4 letni mandat, že zdaj pa vse mlade poziva: »Mlajša generacija je prihodnost, zato jo pozivam, naj vzame stvari v svoje roke, naj pokaže pogum, sposobnosti in znanje in uspeh bo zagotovo prišel.« Generalna direktorica Adrie Mobil je v širši javnosti znana kot deloholičarka v žlahtnem pomenu te besede. Prva pride v službo in zadnja gre, sodelavci so navajeni, da jo lahko za vsako zadevo povprašajo v njeni pisarni. Ne glede na to njeno značajsko lastnost pa je posel Adrie Mobil usmerjen izključno v preživljanje prostega časa: proizvodnja prikolic, avtodomov in vanov. Trg produktov za prosti čas se je v zadnjih letih...

Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc. Med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. Vmes pravi tudi, da pri nas ne vidi hude revščine, imamo pa nekaj revščine v glavah. Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc. Alenka Žnidaršič Kranjc je med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. V pogovoru večkrat omeni lasten strah pred delom od doma in izrazi nezadovoljstvo ob pogledu na v splošnem spremenjen, zmehčan odnos do dela, kar daje slutiti, da je kapitalsko najmočnejša finančnica v državi izjemno delovno disciplinirana. Na del njenega posla pa, tako kot na druge delodajalce v državi, vpliva pomanjkanje ljudi, ki bi jih lahko zaposlili. Trend na zahodu je, da zaposleni zahtevajo višje plače, drugačne urnike in načine dela (precej tudi od doma). Zahtevam glede višjih plač se pridružujejo tudi slovenski sindikati, najsi gre za dvig minimalne ali drugih plač. Rastejo cene življenjskih potrebščin. Gostja meni, da je inflacija okrog petih odstotkov že na nevarnem območju in to kaže, da je nimamo pod nadzorom. Kapital, pravi, pa v inflaciji ne izgublja, ker si izmišlja nove prodajne metode. »V tej igri številk bomo končali tam, kjer smo začeli, to je moje videnje vsega skupaj.« Na drugi strani se že več kot leto soočamo s pomanjkanjem ponudbe. »Ni ponudbe za vse, kar bi želeli kupiti… A je to mehanizem kapitala, da umetno ustvarja to krizo? Mislim, da pravega pregleda nad vsem skupaj nima nihče.« Oba dela njenega osnovnega posla, zavarovalništvo in pokojninska družba, ki v Sloveniji upravlja več kot 350 milijonov evrov, sta uspešna. Iz Prve osebne zavarovalnice so oktobra oddelili Prvo pokojninsko družbo. Ta pri nas upravlja 350 milijonov evrov. Ali je kdaj slišala zanesljivo pojasnilo, zakaj država bolj ne spodbuja varčevanja v drugem in tretjem stebru, na Hrvaškem so vplačila v drugi steber namreč obvezna? Najpomembnejši ugovor najde na strani sindikatov in politike. Sindikati so po njenem navajeni na socialne transferje, pa mislijo, da se je lažje boriti na prvem stebru kot na drugem ali tretjem; podjetja tudi niso pristaši dodatnega pokojninskega zavarovanja, ker radi vplačujejo najnižje prispevke: »Rekla bi, da lažje stisneš državo pri obveznih dvigih pokojnin, kot pa da vsako podjetje nekaj prispeva zraven. Tega ni nikoli nihče posvojil. Politika si tu ne želi ustvarjati novih konfliktov. Rekla bi, da je to to.« Prizna, da se tudi upravljavci pokojninskih skladov med sabo ne poenotijo glede »filozofije«: »A veste, vsi relativno dobro živimo, imamo relativno dobre dobičke, kapitalska ustreznost v pokojninskem delu je OK, pač, mislim, da so to zdaj postale udobne službe.« Pokojninski vzajemci so pri nas dovolj trden in dober posel. Alenka Žnidaršič Kranjc in njeni trije otroci so tudi lastniki družbe Deos, ki združuje osem domov za starejše s koncesijo, vključenih v javno mrežo domov. Pravi, da je njihov cilj nuditi dva tisoč postelj, več ni smiselno. Gradili bodo nov dom v Kopru. Ponujajo oskrbo na domu, dobiček (2020 je znašal milijon tristo tisoč evrov) pa vlagajo v širitev in posodobitve. Računsko sodišče je v svoji reviziji leta 2019 zaključilo: Ministrstvo s pravno ureditvijo ni zagotovilo enake obravnave uporabnikov storitev v domovih za starejše, saj so cene...