Jajca

Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo. Drugi je, da gre za pevsko oziroma glasbeno tekmovanje. Ja, zato je pred desetimi leti zmagal Thomas Neuwirth – izključno zaradi solfeggia. Letošnji_ zmagovalec_ Nemo Mettler najbrž poje bolje, nikakor pa ni prvi_, ki je s svojo pojavnostjo dodobra razkajfal_ del javnosti, a stvar je tu še bolj komplicirana, identificira se namreč kot nebinarna oseba, tega pa ta čas ni mogoče niti izjaviti brez ideološke podstati –spol razgreva čustva. Nemo zase uporablja zaimka they/them, v tej (radijski) kolumni zanj zgolj zasilno uporabljamo moški spol, saj v slovenščini še nimamo ustreznega prevoda, ki bi bil poenoten in obče sprejet. Neskončna globina golid gnojnic, ki so se ob razglasitvi zlile po tem mladem človeku v nafrfuljeni roza jaknici, zgolj razkriva, kako krhka je očitno v svojem bistvu dominantna cis identiteta, ki brez debate enači biološki in družbeni spol, če jo lahko takole iztiri en_ drobni_ Švicar_ v nedolžnem roza krilcu. Kaže, da je takle spogled s seboj v ogledalu kdaj izrazito boleč, večina pa bolečino namesto soočenja raje odrine. To ni njihov problem, jezni so na roza krilce in v njem vidijo izključno ogromno rdečo cunjo, da iztiri njih, prav njih. Ker enostavno ni mogoče, da Nemo nikomur nič noče, da pač zgolj mara roza jopčke in dolge, urejene nohte. To ne gre. Desc je desc, baba je pa za šporhert, in tu nekje se konča. Obstajajo izjeme. Te verjamejo, da je nebinarnost odločitev. Ni. Govorim iz lastne izkušnje: če bi se lahko, se nihče_ ne bi odločil_ zanjo, ker je tako življenje v družbi večinsko cis normativne populacije skrajno naporno. In kdaj nevarno. Tudi zaradi agresivne dominance večine tudi, ko gre za najbolj notranje bistvo posameznika_ce, prihaja v družbi, posebej med mladimi, do depresivnih motenj, motenj hranjenja, samopoškodovanj in celo samomorov. Odziv na Nema_ zgolj dokazuje še vedno katastrofalno nizek nivo družbenega sprejemanja različnosti. In medtem, ko se pod pretvezo kruha, ki ga ni, in iger, ki niso več zabavne, ukvarjamo s predsodki večine, ko vedno znova razlagamo osnovne pojme, denimo vsaj razliko med slovničnim, biološkim in družbenim spolom, medtem ko se večina belih cis moških repenči, hrepeneč po vrnitvi apriornosti lastne pozicije moči v družbi, v Gazi genocid divja dalje z nezmanjšano močjo. Vsi tozadevni incidenti na letošnji Evroviziji niso niti pljunek v morje, organizatorji prireditve pa so znova pokazali lastno nemoč, že ko gre vsaj za deklarativno zavzemanje jasnega stališča. Enako kot RTV Slovenija. Na seji Sveta se je razpravljalo, se dalo neko pobudo, vodstvo je odgovorilo, na EBU je bila odposlana omlednejša varianta poziva, čas za konkreten ukrep je bil zamujen, ker je bila odločitev nesprejeta, na koncu se je udeležitev zgodila in pesem je bila odpeta. Bolijo nas mrtvi otroci v Gazi, obžalujemo in nam je hudo, toda taka je pač naša narava. Namesto deklarativne geste – se skloni glava. Pa še rima se. Na Švedskem, skratka, meja ni bila postavljena, prireditev je bila izpeljana, Izrael je nastopil, sicér s spremenjenim besedilom, in na koncu celo zasedel visoko peto mesto. Ker pesem, a veš, je bila pa lepa. Lepo je zapela. In ker tole baje pač ni političen (euro)song. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."Premier mora nujno začeti prebirati poezijo, ker pošilja s tovrstnim nerazumevanjem osnovnošolskih metafor družbi kot celoti zaskrbljujoče znake, a enako zaskrbljujoče je, da je, sodeč po flancah, očitno v pomladni vnemi zamenjal časopis za njivo. Nedvomno namreč ve, da farmacevtski gigant pri nas postavlja fabrike iz povsem pragmatičnih, nikakor benevolentnih razlogov. Čemu se je torej odločil, da bo namesto resnih, vsaj korektnih odgovorov na vprašanja novinarjev sadil rožice in prodajal bučke? Najbrž iz istih razlogov, kot je pristal na infantilno reklamiranje svojega lika in dela na družabnih omrežjih, kot še vedno prepričano govori o dveh mandatih, kot stranka, ki jo vodi, zdaj, ko je končno vendarle uspela sestaviti listo za evropske volitve, volilno telo prepričuje, da razume njihovo pomembnost in da ji je zanje iskreno mar. Na Instagramu se zdi Golob kot slon v trgovini s porcelanom, dva mandata si stranka po doslej videnem najbrž lahko le nariše, amaterska šarada, ki si jo je privoščila v obdobju priprav na evropske volitve, pa ji je zapravila vso morebiti še preostalo kredibilnost in je primer absolutnega nerazumevanja tako lastne politične odgovornosti kot prelomnosti širšega zgodovinskega trenutka, v katerem živimo. Kaže, da premier pospešeno postaja romantični junak, tragično razpet med idealom in resničnostjo. Precej novinarskih peres se sicer trudi z rehabilitacijo tako njega kot stranke, z reinterpretacijo njunih besed in dejanj, a ob njuni tako izrazito ponesrečeni komunikaciji z javnostjo se zdi to domala nemogoča naloga. Zdi se, da živi nacija pod aktualno vlado v nekakšnem raztegnjenem momentu zadnje napetosti. To je v dramski teoriji trenutek, ko se zdi, da bo še vse v redu, preden vsa stvar nepovratno zgrmi v tragedijo. In točno to se nam obeta. Ponovitev mandata prejšnje vlade ne pride v poštev, saj bi pomenila absolutno regresijo in dokončni razpad sistema, česar se večina očitno zaveda, zato je razočaranje nad aktualno še toliko večje. A če želimo na tej točki preseči klasično (klavrno) delitev na ali-ali, ki družbo ugonablja, je skrajni čas, da spremenimo optiko. Se je, denimo, civilna družba pripravljena pogledati v ogledalo? Kaj bo tam našla? Znani kolumnist je pred leti duhovito pripomnil, da vsaka nacija pač ni dovolj talentirana za to, da bi imela državo – če nameravamo še dolgo pristajati na logiko »če ne bo ta, bo oni«, je govoril o nas. Rešitev evidentno nista niti obe alternativi, ki se rišeta na obzorju (Logar, sprega SD-SDS), in sta še slabši od tega, kar imamo. Kaj nam torej ostane? Čas je, da kot nacija končno odrastemo. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.V nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela je premier na nekem mestu uporabil besedo poezija. Nismo verjeli, da besedo pozna, poezija namreč spada med literarne zvrsti, ki jih slovenske založbe sicer (še) izdajajo, a v tako drobnem obsegu, da postaja zanemarljiv. Je pa to hkrati področje, na katerem je direktor frankfurtskega knjižnega sejma želel graditi zgodbo slovenskega gostovanja. V njegovih očeh smo bili narod pesnikov. V očeh glavnega kuratorja, preden je to postal, bi bilo sicer poezije tam treba za mikroskopski vzorec, končali smo pa pri narodu, ki si je sodbo spisal sam, torej pri ne tič ne miš. Glede na nedavne rezultate programskega razpisa Javne agencije za knjigo (JAK) bi bilo očitno bolje, ko v Frankfurtu in Bologni ne bi nikoli gostovali, saj je baje ravno to razlog za akutno znižanje razpisnih sredstev. Poezije, ki jo omenja premier v intervjuju, bo tako v prihodnjih letih v slovenskem jeziku izšlo še drastično manj, Kovačeve preroške besede pa bodo, kaže, obveljale tudi doma. Kjer je kobila že težko bolj bosa. Premieru, ki tjavdan opleta s tujkami (sic!), se verjetno ne sanja, kaj se je na omenjenem razpisu pripetilo. Decembra lani ni očitno nihče ne z Ministrstva za kulturo ne z JAK-a zahteval sestanka z njim ter na podlagi gostovanj na dveh najpomembnejših knjižnih sejmih v tem delu svetu zahteval drastičnega dviga sredstev, kar bi omogočilo dejansko vknjižbo pozitivnih posledic gostovanj ter končno tudi razvoj slovenskega shiranega in podplačanega založništva in knjigotrštva. Posledično je denarja manj, premier pa, kot več in več prebivalstva te države, s pojmom poezija opleta izključno le še – metaforično. V omenjenem intervjuju je, odgovarjajoč na vprašanje o medijski zakonodaji, ki jo čakamo kot puščava vode, dejal: "Ko odprem papirnati časopis, je to ... poezija." To infantilno navdušenje, ta zanos, ta vzhičena teatraličnost! Človeku kane kaplja v pir od ganotja. Pa mal' umre. Medtem namreč, ko v Sloveniji medijske krajine domala nimamo več, ker je do konca uničena, razsuta na prafaktorje in do nerazpoznavnosti pokapitalizirana, ko predstavlja samo še poligon za dobičke peščice lastnikov in ko dela večina medijev izključno za klike, kritične analize dogodkov, debate in soočenja, kritike umetnosti ali poglobljena besedila o dogajanju doma in v svetu, iz katerega že leta izveste točno tisti mikroskopski vzorec informacij, pa si lahko narišete, opleta premier s pojmi, o katerih očitno nima pojma. On odpre papirnati časopis in to je baje poezija. Ki v njegovih preračunljivo naivnih očeh ni literarna zvrst, ki zaradi izrazitega zanemarjanja v slovenščini pospešeno izginja in za katero se v srednješolskem izobraževanju izgubi domala vsaka sled, saj je tam učni načrt, kar se poezije tiče, povsem zgrešen, to ga ne zanima. On besedo uporabi tako, mimogrede. Slučajno. Pač nekaj govori, da govori. Kot baje "iskreno verjame", kako je "ključnim medijem, da bi lahko opravljali svoje poslanstvo, treba pomagati". In verjame tudi v "pomembnost medijev, natisnjenih na papirju". Verjame. Namesto konkretnih odgovorov, strategij, uvidov nekoga, ki vodi to državo, imamo ... vero. Premier verjame. Verjemite še vi. Drugega vam ne ostane. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Pogled na razjarjene sodržavljanke in sodržavljane na Obrežju in v Središču ob Dravi ter slovnične napake na njihovih transparentih je bil grozljiv, a poveden. Vznemirjeni, prestrašeni in sovražno nastrojeni ljudje so v slovenskem jeziku v kamere vsi razlagali isto: da nočejo azilnih domov v svoji okolici. Da so pomagali dovolj, naj si jih politika nese v Ljubljano (ali v Novo Gorico), tam jih pa ne bo. Desničarski politiki so v predvolilnem žaru evropskih volitev seveda nemudoma zdrveli tja ter agitirajoč naložili par drv – kajti drv ne dajo, a ne – na že itak dodobra razplamtelo grmado.Toda najlažje je prebivalce_ke obmejnih krajev obsojati ali se v spokojnosti lastnega doma norčevati iz njihove pomanjkljive slovnice. V danih razmerah je to vsaj do določene mere nepošteno. Ko namreč država leta pozablja na podeželje in ga prepušča samemu sebi, ko se ne ukvarja z realnimi problemi ljudi, ki ne živijo v par večjih mestih po državi, ko ne vlaga v infrastukturo, zlasti v železnice, ki bi v državi v velikosti dobrih 20.000 km2 že zdavnaj morale predstavljati glavni način premikanja iz kraja v kraj, ko dovoljuje zapiranje poštnih uradov in bank, ko slabi dostopnost zdravstva in prisotnost družinskih zdravnic in zdravnikov v odročnejših ambulantah, ko ne vzpostavi načrta stimulativnega sofinanciranja izobraževanja in kulturnih dejavnosti v najbolj odročnih krajih in prav tam ne skrbi z ustreznimi subvencijami za kmetijstvo, ko, skratka, krajem po državi, ki niso "centri", ne dopusti njihove pregovorne "rajskosti pod Triglavom", ravno ona sama vzpostavlja in vzpodbuja ta ozkogledi egoizem, zaplankanost, strah in ksenofobijo. Gre za primarna čustva, ki prevladajo, če niso kultivirana. Državo imamo za njihovo kultivacijo, ki je nobena oblast ni sposobna – ker za to nobena vlada ne vidi razloga. Instant dobiček je premajhen, vse vlade pa si v Sloveniji prizadevajo izključno zanj. Ujeti smo v zanimiv paradoks: življenja v prestolnici si zaradi nereguliranih najemnin in neenakomernega dviga cen ne more več privoščiti domala nihče razen uvoženih bogatašev, zato se "amorfna gmota" vrača in predeluje podstrešja in kleti v hišah svojih staršev. Kje? Na podeželju – vsak Slovenec skriva v predalu vsaj en par belih zoknov. A tam ni poskrbljeno domala za nič, česar so ljudje navajeni na primer iz časa študija v večjih mestih: ni knjigarn, kulturni dogodki so nekje v rangu redkih nebesnih pojavov, ni tečajev, ni debatnih in literarnih večerov, ni gledališč. Kar se dogaja, večinoma organizirajo entuziasti, in sicer za drobiž, ki ga z mize odrine vsakokratna občinska oblast – če ga. Nihče razen stranke SDS se ne briga za, če prešteješ, večinsko populacijo in glavnino volilnega telesa te države. Zakaj se potem čudimo peni na ustih prebivalk in prebivalcev Obrežja in Središča ob Dravi? Gre za logično posledico hudega zanemarjanja ljudi. Ki to upravičeno zamerijo. In bodo glasove dali tem, ki jih ne obiščejo zgolj enkrat na štiri leta. Komunikacijski problem aktualne oblasti ima kar se da oprijemljive posledice. Ksenofobija je ena od njih. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Javna agencija za knjigo (JAK) je organ v sestavi Ministrstva za kulturo. Vsaka 4 leta razpiše programski razpis za sofinanciranje izdaj slovenskih knjig, na katerega se lahko prijavijo vrhunske založbe. Minulo obdobje se je lani končalo in januarja je JAK razpisal nov cikel. Rezultati razpisa so prispeli 8. aprila, ravno, ko je vodstvo JAKa v Bologni odpiralo častno gostovanje slovenske literature na tamkajšnjem knjižnem sejmu. Državni sekretar Ministrstva za kulturo Marko Rusjan je na slovesnosti med drugim dejal: "Z velikim ponosom gledamo na široko paleto literature za otroke in mladino, ki je objavljena v Sloveniji," "Ilustracija v knjigah za otroke in mladino, bodisi zgodbe, poezija, strip ali grafični romani, so bistveni del učenja in razvijanja orodij, ki jih mladi uporabljajo za razumevanje sveta danes," "Vizualna pismenost, skupaj z visoko stopnjo branja, sta ključna elementa demokracije. Razumevanje jezika podob je prav tako pomembno kot razumevanje kompleksnih besedil. Oboje omogoča odprte, tolerantne in radovedne skupnosti, sposobne kritičnega mišljenja." Obenem so rezultati razpisa prispeli pol leta po tem, ko je bila Slovenija častna gostja na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Tedaj je predsednica države na otvoritvi med drugim povedala: "Knjiga je v samem središču kulturnega zavedanja Slovencev. Svojo identiteto namreč temeljimo na slovenskem jeziku, ki ga v naši nacionalni zavesti tesno povezujemo s knjigo. Slovenci smo tista skupnost, ki jo določa jezik, bolj kot zamejenost nekega teritorija. Zato je prav literatura najbolj avtentični izraz slovenskega značaja, naše zgodovine, naše duše," "Mnogokrat slišimo, kako pomembno je branje knjig. Kako pomembna je izobrazba, razgledanost, ki jo ponuja raznolikost literature. In kako pomemben je pregovor, da je pero močnejše od meča," "Druga posebnost slovenskega paviljona je vrnitev h knjigi. Klasični, tiskani, na papirju," "Slovensko založništvo, tako kot slovenski jezik, je moralo biti trdoživo, da je preživelo na prepihu zgodovine." Ministrica za kulturo Asta Vrečko pa je tam med drugim dejala: "Slovenija ima bogato in živahno literarno sceno, ki jo sooblikujejo številne založbe, prevajalske iniciative in najrazličnejši programi za promocijo bralne kulture, namenjeni različnim generacijam bralcev," "Enakost v dostopnosti do knjig in branja je pomemben gradnik demokracije. Branje predstavlja bistven vir informacij in pomaga razvijati kritično mišljenje, kar je prav tako ključni element demokracije," "Z branjem razvijamo jezike. Preko prevajanja presegamo jezikovne ovire, kar nam omogoča, da razvijamo naše skupne ideje in prispevamo k bolj odprti, strpni in večkulturni prihodnosti Evrope." Ker pritožni postopek razpisa še ni končan, celotni rezultati še niso znani, tako da lahko za zdaj navedem zgolj primer založbe, ki jo vodim: ob zvišanju celotnih sredstev razpisa za skoraj 60 % glede na leto 2020 je prejela skoraj za četrtino nižja sredstva na sofinancirano knjigo. Pri tem je bil njen zahtevnejši program kot lani ocenjen s 43 od 50 točk, izpolnjuje vse pogoje razpisa, na vseh vsebinskih kriterijih je prejela odlične ocene, finančni načrt pa oceno ustrezno. Številne druge založbe poročajo o podobnem padcu sredstev. Namreč v letu gostovanja slovenske literature na dveh najpomembnejših knjižnih sejmih v tem delu sveta. Ob robu frankfurtskega sejma je kurator slovenskega programa Miha Kovač dejal: "Zmožnost analitičnega mišljenja je ključni predpogoj za uspešno spopadanje s kompleksnimi problemi. Sodobne krize pa dokazujejo, da tudi politiki to zmožnost izgubljajo." In očitno sploh ne samo politiki. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Minuli petek je na podelitvi letošnjih Glazerjevih nagrad, najvišjega priznanja občine Maribor (MOM) za dosežke v kulturi, slavnostni govornik Primož Premzl namesto pripravljenega govora prebral pesem.Naslednji dan je Večer v celoti objavil neprebrani govor in pojasnilo, zakaj ga lanskoletni nagrajenec za življenjsko delo na prireditvi ni prebral. "Predsedniku odbora za Glazerjeve nagrade je [Premzl, op. p.] omenil, da bo v njem kritičen do mestne oblasti. A mu je ta namignil, naj se tega raje vzdrži." Ni jasno, čemu je Miran Štuhec založniku, galeristu in zbiralcu domoznanskega gradiva Premzlu očitno odsvetoval, da pred zbranimi prebere govor, v katerem med drugim piše: "Podjetniško naravnana mestna oblast tako vztrajno duši avtohtone mestne vsebine in se ne odziva na pobude." In: "Odgovorni žal ne razumejo in se ne zavedajo, da so javni diskurz in duhovni mostovi med ljudmi pomembnejši od mostov, ki povezujejo nabrežja rek." In še: "Lepa pročelja, infrastruktura, lepi pločniki in mostovi, kubični metri betona, kamenja in asfalta, vse to je lahko koristno, lepo in tudi potrebno, a želel bi si, da bi mestna oblast videla največji potencial predvsem v kreativnih ljudeh tega mesta. V spregi politične moči in zasebnih interesov pa se dogaja marsikaj, ne da bi se upoštevalo javno dobro." Premzl je v govoru zgolj stvarno, in po moje še blago, opisal realno stanje v mestu. Prireditev je neposredno prenašala nacionalna televizija in tako smo lahko osuplo spremljali, kako se pa v svojem govoru na drugi strani župan predstavlja kot radodarni zavetnik mariborske kulture. Perverzija je toliko večja, ker prebivalci_ke mesta dnevno spremljamo opustošenje kulture in ostalega mehkega tkiva na račun denarja, zmetanega v hruške betona, ob čemer vsi še predobro pomnimo desant na Pekarno, višanje najemnin kulturnikom v občinskih prostorih ter lansko škandalozno idejo MOM, da javnim zavodom kar počez ter brez rebalansa proračuna vzame 20 odstotkov na programskem razpisu že odobrenih sredstev, da je na koncu kot deus ex machina moralo posredovati Ministrstvo za kulturo in zagotoviti primanjkljaj sredstev, kar problema seveda ni rešilo, marveč zgolj odložilo. Lanski lavreat torej na podelitvi najvišjih mariborskih kulturnih nagrad ni smel prebrati svojega govora, župan pa se je v svojem lahko po mili volji vsem na očeh prenarejal v razumevajočega kulturniškega samaritana. Najkrajšo je seveda potegnila nagrada, ki je s tem razvrednotena. Podreditev politični moči in posledična cenzura dajeta jasno vedeti, da živimo v mestu strahu, kjer je z oblastjo treba v rokavicah, kjer se županu res ni dobro zameriti. Česa se boji predsednik odbora za podelitev Glazerjevih nagrad? Povejmo jasno: Maribor pod aktualnim vodstvom obvladuje gostilniška pamet in to je zdaj žal tudi njegov domet. Turisti imajo prednost pred lokalnim prebivalstvom, žlahtni kulturni tradiciji mesta pa se povzroča nepopravljiva škoda. Kreativa in pamet se izseljujeta, stanovanja pa investicijsko kupuje ljubljanski kapital. No, imamo pa zdaj na sveže pobetoniran Lent, spedenan trg pred županovim hotelom ter novo brv. Narod je veseli, ne. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Ni problematično županovo strinjanje s kandidatom za vodjo javnega zavoda v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL), problematično je njegovo vmešavanje v postopek izbire. Dva kandidata, ki sta se prijavila na razpis, sta potrdila, da sta bila povabljena na sestanek k županu, po katerem sta svoji prijavi umaknila. Prijavil se je tretji kandidat, ki ima v nasprotju s prvim in drugim županov žegen, in reči bi se odvile po očitno običajni praksi, ko bi bil Svet zavóda Kino Šiška kljub nezavezujočnosti svojega mnenja manj agilen in vztrajen. Ne gre za to, da ima županova koalicija v mestnem svetu večino in je jasno, da vodi Ljubljano po svoje, gre za to, da župan to "vodenje po svoje" očitno razume kar se da dobesedno, tj. osebno-izpovedno. Župana kdaj srečamo, ko v mestu osebno ureja promet. Na isti način očitno osebno ureja tudi druge mestne podsisteme. V nedavni oddaji na nacionalki se je župan sprehodil skozi vprašanja. Niti oznojil se ni. To ni bil intervju, to je bila, kot temu rečemo, "oglasna oddaja". Vajeti je prevzel v svoje roke že na začetku, in jih ni izpustil. Brez zoprnih podvprašanj, brez vrtanj, brez dejanske vsebine je pač povedal, kar je želel. In zgolj to. Pred leti smo v Ljubljani organizirali dogodek, za izvedbo katerega je bilo treba za par ur izklopiti par svetilk mestne razsvetljave. To je postopek, treba je vložiti papir ter plačati kar znatno položnico. Razen, če si navijaška skupina in se na županstvu zmeniš, da želiš za praznovanje svojega rojstnega dneva v središču prestolnice izpaliti par kanonad – v tem primeru ti izklop mestne razsvetljave časti občina Ljubljana. Občan se je moral zateči k skrajnemu sredstvu, tajnemu snemanju obiskov predstavnice MOL, ki ga je skušala na vse pretege prepričati, naj proda zemljišče in omogoči gradnjo kanala C0 čezenj. Posledično posedujemo zdaj dokaz postopkov pritiska, kakršnih se očitno poslužuje MOL. Pa? Na take in tovrstne mejne prakse se ljubljanski župan mirno požvižga. Zakaj? Ker se lahko. Ljudje ga volijo. Dovolj podpornikov ima, župan je iz teflona. "Ne može mu niko ništa, jači je od sudbine*." Ni problem v županu, problem je v volivkah in volivcih, v strankah in združenjih, ki niso sposobni predlagati in zmagati s svojo kandidatko ali kandidatom. Aktualni župan ima podporo politike in javnosti, da počne, kar in kakor počne, očitno pa tudi več kot zadostno podporo medijev, da tovrstnosti kaj hitro izginejo s prvih strani, če nanje sploh priplezajo. Župan, ki mesto spreminja v diznilend za petičneže, ki se je bridko norčeval iz Rogovcev in Rogovk, ki ga bremenijo številni sumi koruptivnih ravnanj, na sodiščih nikoli ni spoznan za krivega. Župan, vpleten v afero lekarnarka, politično preživi in mirno hara dalje. Odšel bo, ko bo sam hotel, in pod svojimi pogoji. Kaj to stanje pove o zdravju naše demokracije? Kako lahko še kdorkoli otroke uči o moralnih vrednotah? Prestolnica nam kaže tudi, kako globoko so v našo družbo zasidrane stare sile in kako daleč seže njihova moč. Priznam, jaz ničesar več ne razumem. * Nihče mu nič ne more, močnejši je od usode. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Po manj kot polovici mandata aktualne vlade se v družbo vrača tesnoba. Upanje nadomešča vsesplošna letargija, iz katere različni ljudje iščejo različne rešitve. Nekateri mediji ponujajo stare obraze, drugi poskušajo s poveličevanjem dosežkov aktualne vlade, ki da je vendarle normalizirala družbeno klimo, da nam gre v bistvu kar dobro. Poudarek je na "kar": absolutni minimum, če sploh, je v luči nedopustno nizkih standardov prejšnje oblasti naenkrat postal vrlina, toda voda, ki je bila prej globoko zmrznjena, zdaj pa je tam nekje okrog ledišča, pač ni topla.Volilno telo še vedno ostaja zgolj to, torej volilno telo, in se nikakor ne more preleviti v običajne državljanke in državljane, ki se brigajo zase – še naprej je politika, ki svoje delo, iz oportunizma ali spričo amaterizma, opravlja obupno slabo, zažrta v vse pore naših življenj, in to stanje ji ustreza: stalna doza politične shisteriziranosti naj prikrije mizerno stanje v družbi, kjer se človek boji zboleti, noče imeti nič s sodišči, ker je stavka sodnikov že itak predolge postopke konkretno podaljšala, čigar vrečke, ko gre iz trgovine, so za isti denar vsakič konkretno lažje. Do normalizacije v družbi ne pride celo na področjih, ki so bila ob nastopu vlade vsaj načelno postavljena v ospredje. Sprejeta zakonodaja je leta 2022 končno uzakonila poroke istospolnih parov, a ker je nato umanjkalo konkretno delo v podsistemih, opažamo regresijo pravic in izrazito naraščanje nasilja zoper manjšino. Delež žensk v parlamentu se je po volitvah povečal, dobili smo prvi predsednici države in državnega zbora, a kaj, ko nista bili sposobni niti osnovnega pripoznanja feminizma, da ja ne bi ogrožali svoje podpore med ljudstvom, ki niti ne terja ničesar več od votlih puhlic in navidezne skrbi. Posledično ni višji delež žensk v politiki v ničemer prispeval k večji enakopravnosti v družbi ali omajanju starih céntrov moči. Število femicidov pa narašča. Da deklarativna raven povsem zadostuje, z zadnjimi spremembami v lastnem komuniciranju z javnostjo sporoča tudi premier. Očitno bo poskušal biti bolj pahorjanski od Pahorja ter prevzeti naslov kralja instagrama, kjer se je nedavno odločil prodajati meglo, in sicer prav mladim, torej tem, ki bodo najbolj boleče občutili posledice umanjkanja reform. Tem se je premier lani javno odpovedal. Danes bi bile edino zdravilo zoper opozicijo, ki se je seveda v hipu ogrela in podala v štartne bloke. Desnica hoče oblast, in sicer za vsako ceno, ne glede na lastno večkrat izpričano nesposobnost vodenja države. Aktualni premier pa se prisiljeno smehlja v kamero, hodi naokrog v novih oblačilih in sanja o še enem mandatu. Krize ne bo odpravil niti prevzem oblasti s strani desnice, to bi bilo absolutno pogubno, niti vztrajanje aktualnega političnega vodstva, niti samooklicana "združevalna moč", ki se pripravlja v ozadju. Logar je pač drugi človek, ki mu je bilo ponujeno, da postane prvi, a se je odločil, biti raje tretji, za kar pa je zamudil momentum. Nič od tega trojega ni rešitev. Rešitev je v državljankah in državljanih. Dokler bo vse dovolj dobro, bo tako, kot je. Dokler bo strah glavno gonilo, bodo sklonjene glave pravilo; nenehno sklicevanje na "vsaj nekaj" namreč ni znamenje pragmatizma, temveč brezupa in temeljnega pomanjkanja samozavesti. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Celotna politika, pozicija in opozicija, deluje povsem nemočno, prenosi sej delovnih teles iz Državnega zbora kot odsev neke paralelne, kupčkajoče realnosti. Kot da se vse dogaja po prežvečenem scenariju, katerega cilj ni dejanska odprava problemov, temveč zgolj (slaba) igra za novce. Država se zdi ujeta v neskončni pat zdavnaj dogovorjenih potez na šahovnici. Položaj učinkuje brezupno. Nemoč aktualnega državnega vodstva se med drugim kaže v temeljnem nerazumevanju pojma politike in njene vloge za zagotavljanje dobrobiti državljank in državljanov. Tudi zaradi nepremišljenih vladnih potez se krepi val sovraštva do begunk in beguncev, oblast pa ni sposobna niti jasno (in javno) razčistiti razlike med domoljubjem in ksenofobijo. Bes kulminira v proteste, na katerih se pojavljajo sovražni plakati, odkrito nastrojeni zoper prišleke – v zares pomanjkljivi slovenščini, brez vejic in rodilnikov. Jezik, talec pravičniških branilk in branilcev narodne substance, v nemi grozi molči. V spletnih komentarjih se na domoljubje najglasneje zaklinjajo ti, ki sta jim slovenska slovnica in besedišče španska vas. In neka obrobna stranka, ki ji pred evropskimi volitvami očitno voda v grlo lije, ne teče, v državnem zboru vstane v boj zoper pravico otrok staršev iz bivše Juge po učenju maternega jezika na naše stroške. Poskbite najprej za naše, tuli množica. Saj to so naši. In begunci so tudi naši. Ker so ljudje. A zakaj bi v svojem ravnanju izkazali vsaj osnovne civilizacijske normative, če pa lahko primitivno uveljavljamo pravico močnejšega in vsaj delu svojih sodržavljank in sodržavljanov zagrenimo življenje, a ne. Aufbiks! Stranka NSi spominja na razrednega bulija, ki za šolo pričaka šibkejšega sošolca in se izživlja nad njim izključno zato, ker se lahko, ko ju zaloti učitelj, pa žvižga, gleda v zrak in se dela, da s tem nima nič, nič, priseže pri Bogu. Tudi zaradi takih degutantnih gest takih strank, ki, paradoksalno, koreninijo v krščanstvu, v naši družbi tako kritično primanjkuje gratuitivnosti, sočutja in solidarnosti. Vsak grabi le zase. To stanje ima v temelju opraviti s strahom in pomanjkanjem samozavesti. Kdor pozna lastno vrednost in se ceni (ne pa panično precenjuje), se ne boji različnosti, nasprotno, veseli se je, saj ve, da njegovo življenje bogati. Ta politika, vsa, ne zna zajeziti agresije, ki naše sobivanje zdaj obvladuje že na vsakem koraku, nasprotno, s svojimi dejanji priliva olje na ogenj, nato pa križemrok opazuje požar. Življenje v Sloveniji postaja nevzdržno, in zdi se, da se s tem stanjem nihče ne ukvarja, da ga pristojne inštitucije niti detektirajo ne, kaj šele, da bi problem postavile v ospredje ter ponudile rešitve. Mi nočemo biti le številke, ta politika pa nas reducira izključno nanje, vse gleda izključno skozi denar, ker tako doživlja tudi sebe. Tu ni več nobenega prostora za smeh, za veselje, za raznolikost, kulturo in umetnost, ne-vrhunski šport, hobije in prosti čas, vse, kar ne daje takojšnjega finančnega izplena, se zanemarja in potiska na obrobje. Mi nismo revni, ko gre za BDP, povsem obubožani pa, kar se tiče kakovosti življenja. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Redko vzbudi kak projekt nacionalke toliko pozornosti kot Prvič. Razveseljivo je, da očitno iz njenih silnih labirintov, ki požrejo toliko predlogov, da iz njih domala odmeva, kako "se nič ne da", kdaj kaka stvar izide tudi živa, v konkretnem primeru celo kot splet vsebin na različnih platformah konglomerata RTV SLO, saj pri projektu sodelujejo televizija, radio in MMC.Koncept oddaje je navdušujoč. Urška Henigman in Neža Prah Seničar se nista ustrašili mladih odraslih, ki jih baje nihče ne razume, nasprotno, stopili sta jim naproti, in sicer nepretenciozno, obenem pa skrajno spoštljivo in enakovredno. Od prvega akorda daje oddaja vedeti, da mlade ljudi jemlje resno. In tu je ta kleč, vredna omembe: naša družba jim na vse mogoče (in nemogoče) načine dopoveduje ravno nasprotno, da torej ne njih ne njihovih pogledov, problemov in uvidov ne jemlje resno – in jih niti ne namerava. Še več, jasno jim kaže, da zanje v njej ni prostora. In zato je oddaja Prvič kot oaza v puščavi. Da govorijo o spolnosti, zaljubljenostih, srcozlomih ter nasploh o s čustvi povezanih rečeh, je skrajno dobrodošlo, enako, kot je dobrodošlo, da o tem govorijo mladi ljudje različnih zanimanj, starosti in spolnih orientacij, ampak, a se mi zavedamo, kaj se dogaja? Dogaja se, pred našimi očmi, domala v neposrednem prenosu, ekplozija. Ob četrtkih zvečer na 1. sporedu te televizije gledamo stari svet, poln mržnje, agresije, mačizma in mizoginije, bojse, vpete v podmizne dile in sistem moči za zgolj lastni preužitek, gledamo dretje, seganje v besedo, provokacije in nemalokrat mlatenje prazne slame. V neki drobni, polurni oddaji na 2. sporedu nacionalne televizije ob ponedeljkih ob pol devetih zvečer pa zdaj lahko v praksi opazujemo, kaj vse je mogoče. Oddaja Prvič je dokaz, da se da na televiziji normalno pogovarjati, spoštljivo, civilizirano, dostojno, da je mogoče povedati svoje mnenje, a tudi poslušati (in slišati) druge – in se pri tem celo česa naučiti. Da je v naši družbi še mogoča strpnost, da kljub različnosti še zmoremo govoriti isti jezik. To je absolutno neprecenljivo, še zlasti zato, ker nas tega učijo mladi. Brez pametovanja, brez očitkov, ne, da bi sami sebe postavljali v vlogo žrtve: samo tam so in se pogovarjajo. Diskrepanca bi bila težko bolj očitna. Seveda sta koncepta oddaj različna, seveda imata različne cilje, zoper gornjo tezo je mogoče najti nebroj argumentov, a dejstvo ostaja: stari svet se lomi vase. Obstaja alternativa, obstajajo mladi ljudje, ki jih (kljub očitnim naporom) nismo uspeli povsem zafurat in ki razmišljajo in čutijo, pa se tega slednjega ne bojijo kot hudič križa, ki nočejo bežati od sebe, da bi bilo to svetu starcev všeč, marveč brez opravičevanja stojijo za sabo in si integritete ne pustijo vzeti. In potem se je zgodil tisti moment. Oseba se je v pogovoru dotaknila druge osebe, da bi ponazorila poanto, ta pa je rekla, da ji to ni kul. In prva oseba se je v istem hipu, nagonsko, opravičila ter malo kasneje pristavila: "Dobro, da vem." Tega, take geste, ni zmožen nihče od gostij in gostov v Tarči – in ravno ta nezmožnost je eden temeljnih razlogov, zakaj je naša družba tako kritično bolna; in to med zdravniško stavko. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Ženska se s kolegoma pelje na vlaku, pomenkujejo se o nedavnem sestanku, žensko pa strašno moti zvok pobca v kupeju, ki po slamici glasno vleče iz praznega plastičnega kozarca in potresava led v njem. Odločno zakoraka proti njemu in na slamico natakne sponko. To je oglas in njegov nauk naj bi bil, da ima problem ženska, ne mladenič. Hrup je oblika onesnaževanja okolja. Obenem je hrup način poseganja v zasebnost, pa tudi prisvajanja javnega prostora. Premalo resno ga jemljemo, ker ni fizično otipljiv, toda hrup povzroča razdražljivost, utrujenost, motnje v koncentraciji in slabo voljo ter v splošnem slabša kakovost življenja. Človekova najbolj lastna potreba je potreba po miru in tišini, v svetu, v katerem živimo, pa je prav onesnaževanja s hrupom najbrž največ, saj je zakonodaja na tem področju zastarela in polna lukenj. Na Japonskem vlada v vlakih tišina. Ljudje počnejo svoje stvari, berejo knjige, brskajo po telefonih, a znamenje kultivirane družbe je, da dajo drug drugemu v okolju, v katerem so za nekaj časa prisiljeni sobivati, čim bolj mir. Pri nas vlada na avtobusih diktatura hrupa. Od glasbe, ki jo je izbral šofer, prek glasnih telefonskih konverzacij o najbolj intimnih temah, do hormonalnih onomatopej iz zadnjega dela, ki si ga večinoma prisvojijo naši zlati, permisivno vzgojeni sončki. Slušalke so izumili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar je bilo treba počakati še malo, da je človeštvo dobilo tudi take, namenjene poslušanju glasbe. To se je baje zgodilo leta 1895. Zanimivo, a ni, da ta čudoviti izum še vedno ni našel poti do toliko ljudi, ki mobilne telefone nosijo pred seboj in se vanje živalsko derejo ter onesnažujejo okolico s kovinskimi odgovori svojega sogovornika. Naravnost neverjetno, kako so lahko ljudje kdaj podobni primatom. Ali pa ljudje, ki nenehno žvižgajo. Večinoma niti niso posebej dobre volje, žvižganje je znak prisotnosti. Tudi, ko jih ne vidiš, vedno veš, da so tam – ker jih ne moreš preslišati. Javni prostor načeloma pripada vsem. Človekova ključna potreba je namreč tudi potreba po gibanju in za to potrebuje prostor, ki mora biti na razpolago brezplačno. Ampak se je težko nahajati v njem, če se ti z ene strani na ves glas dere pijana družba, ki iz boom boxa na polno nažiga slab tehno, na drugi pa hišnik iz sosednjega bloka daje duška svojim skrajno specifičnim estetskim kriterijem z novim puhalnikom listja na bencinski pogon. Ne izpusti ne hrup ne absolutna neuporabnost tega patetičnega podaljška penisa ne ustavijo teh modernih eolov, ki bodo jutri, po tem, ko bo ponoči ta pravi Eol opravil svoje in razdjal njihove kupe listja, znova prišli in ponovili vajo. Ta svet je nor, in nor je tudi od hrupa, namreč tudi zato, ker je to, torej zganjanje hrupa in tovrstno opozarjanje nase, premnogokrat še edino, kar imajo ljudje na razpolago, da opozorijo na lastni obstoj in pomembnost. Bolj glasno, kot je, v večjih škripcih je družba. Dokler je kakofonija zvokov ne raztrešči v nič. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Šele življenje v Švici mi je dokončno razkrilo, zakaj mi to nikoli ne bomo. Zaradi kortizola. V času po osamosvojitvi smo v zanosu ponotranjili zdaj že razvpito krilatico: cilj nacije je bil, postati »druga Švica«. Ni jasno, ali smo se zares zavedali, kaj bi to pomenilo, a dejstvo je, da naš nacionalni karakter za kaj takega nima osnovnih možnosti. Mi smo namreč prepričani, da nivo stresa neposredno izpričuje našo uspešnost: bolj ko se nam mudi, večja ko je štala in bolj ko se delamo, da delamo, bolj uspešni smo v svojih glavah. Stres na vseh družbenih nivojih dvigujemo zavestno, ker (zmotno) predpostavljamo, da na ta način zvišujemo lastno pomembnost, kar velja tako za mikro kot makro okolja. Nasprotno bi Švica ob svoje ime lahko dopisala slogan: »Kortizol – dol, dol, dol.« Švica aktivno počne vse, da bi stres zmanjšala; zdi se, da je k temu cilju usmerjeno celotno delovanje družbe. Pristanete v Zürichu in se odpravite po prtljago. Že na letalu vas obvestijo, na katerem traku se bo pojavila. Ko pridete do njega, vas monitor, medtem ko čakate, obvesti, na katerem peronu v kleti letališča nadaljujete pot. Načeloma vlaki ne zamujajo, prestopi pa so preračunani, tako da vam ni treba noreti s perona na peron; časa imate dovolj ... ne pa preveč. Stvari tečejo. In to veste, zato – brez panike. To je samo en mikro primer, a zato, ker je takih primerov neskončno, prav kmalu opazite, da niste v stresu. Informacije, ki jih dobivate, so relevantne, zanesete se na podsisteme, ki delajo vam v prid. Celotna družba ni v stresu, zato ljudje živijo bolj kvalitetno in delajo z manj muke. Jasno, nemogoče se je izogniti svetovni politični in ekološki realnosti, Švica ni otok sredi niča, ampak vsakdan je zavestno organiziran tako, da stvari tečejo in da je čim bolj mir. Mi imamo za kaj takega prenizek BDP, a tudi sicer smo na prenizki ravni razumevanja družbe kot sovisnega sistema. Mi še vedno najbolj čislamo povprečnost – in dretje. Boljši je, kdor glasneje vpije. Mi stres umetno ustvarjamo, ker od njega živimo. Pri nas je lahko poslanec državnega zbora nekdo, ki verjame, da je vrhunski dosežek, če se je odločil, da bo zdaj pa on ljudem tako, razumljivo, pojasnil, za kaj se gre (sic!) tu v tej državi. Človek, ki se mu očitno niti sanja ne, kake posledice imajo njegove besede, čigar horizont obvladuje izključno najbolj ceneni populizem in ki zaupa zgolj in samo zdravi kmečki pameti. Za dobro mero naslednji dan na družabnem omrežju objavi še svojo sliko, ko kida gnoj. Naš človek. Tovrstni abotni, infantilni, egocentrični populizem podpihuje primarna čustvena stanja, povzroča družbeno regresijo, odvrača volilno telo od aktivne udeležbe na volitvah in posledično vzdržuje stanje »vedno bolj Madžarske«, kot se je v svojem komadu Edino izjemno izrazil kolega muzikant. Tak je naš svet, svet priklanjanja povprečnosti in kmečki pameti. Svet, v katerem ob besedi »Švica« zdaj, 30+ let po osamosvojitvi, naš človek najprej pomisli: »Kdo? Nič ne voham.« Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

V teoriji drame je zaviralni moment oziroma moment zadnje napetosti trenutek v razvoju dramske igre, kjer vsa stvar, ki z že kar lepim pospeškom drči po bregu navzdol, zastane in se za hip zdi, da bo še vse v redu; publika prične verjeti, da je to dejansko možno.Moment zadnje napetosti ima dosti opraviti z razočaranjem. Ravno, ko začneš zares verjeti, da je mogoče, ko se pojavi upanje, PAF!, in vse skupaj se pred tvojimi očmi sesuje v katastrofo. V klasični tragediji sledi katarza, ta publiki prinese očiščenje spričo nekega uvida, ki ga je ob spremljanju tragedije doživela. V sodobni drami, ki se dogaja v sodobni družbi, se zdi katarza preživeto sredstvo, ki mu nihče več prav ne verjame. Zveni znano? Naša družba je v takem retardacijskem momentu, in to ima takisto ogromno opraviti z razočaranjem. Ljudje so verjeli, mnogi so v sebi začutili željo, da bi dejansko sodelovali, investirali svoj čas in energijo, se aktivirali. Civilna družba je dala vse od sebe, pozivala k udeležbi na volitvah, za hip se je zdelo, da je dejansko mogoče in da v naši družbi solidarni, sočutni del lahko prevlada nad trolovskim, egoističnim, polnim sovraštva in starih zamer. V toliko srcih je oživelo upanje. Zato je pristanek tako trd. Bivša ministrica za pravosodje je v nekem trenutku poosebila, vzela nase vsaj delček tega upanja. Ali je bila stvar zaigrana, in če, v kakšni meri, bo pokazal čas. V poteku dogodkov nakupa stavbe na Litijski, kot ga predstavljajo mediji, je mogoče najti precej reči, ki govorijo zoper njo, in precej takih, ki so ji v prid. Za nekoga, ki stoji zunaj in opazuje, se je nemogoče odločiti. V drami bi bila popolna tragična junakinja, taka Antigona za 21. stoletje. A medtem, ko je njena bivša stranka izgubljala živce in delala kardinalne napake v komuniciranju z javnostjo, Švarc Pipan ni povzdigovala glasu. Medtem ko ubogi v. d. glavnega tajnika v pogovorni oddaji po zgolj 13 minutah izgubil živce, prekrižal roke na prsih, kot da ne pozna niti osnov neverbalne komunikacije, in na res bazično voditeljičino provokacijo: »Ampak, kaj pa ta sporna zadeva? Tukaj niste nič naredili, kajne?« kot pav razprl pahljačo pasivne agresije s: »Kako nismo nič naredili?« In si nato za dobro mero dovolil še osorni posmehec in tisto ponarodelo mensplejnersko: »Spoštovana gospa Erika«. Ko politik, m. sp., voditeljico naslovi z »gospa Erika«, mu je zmanjkalo moči argumentov; »gospa Erika« naznanja argument moči. In točno tu je bojsom nogo podstavila Švarc Pipan. In, jasno, morala oditi. Ker moški ego je v naši družbi nedotakljiva svetinja. In neposredni krivec za v uvodu omenjeno razočaranje. Zato je zgodba z odhodom bivše pravosodne ministrice tako poučna – ker neposredno izkazuje aktualno stopnjo zrelosti te družbe. Ministrica je morala oditi, ker moški ego ne bi prenesel, da ostane. A moški ego očitno ne razume nekaterih osnov; denimo dejstva, da naše metafore kažejo naš mentalni domet. Medtem, ko se je namreč neki ubogi poslanec, očitno pričakujoč, da bo izpadel pametno ali duhovito, v zenitu svoje kapacitete ustrelil v koleno s poskusom primerjave z junakinjo mehiške telenovele, je bivša ministrica ohranila dostojanstvo ter razumela pomen katarze. Za sklep svojega zadnjega nagovora je izbrala – poezijo. Upam, da jo je dobro slišala tudi ena druga ženska v sklicu te vlade, ministrica za kulturo. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Novinarka pred kulturnim praznikom v središču Ljubljane ustavlja mlade ljudi in jih sprašuje, če znajo recitirati kako pesem, našteti tri slovenske pesnike, gledališča. Ministrici za kulturo Asti Vrečko ogled posnetka nadvse toplo priporočam, predvajala ga je nacionalka, ki z njim izpolnjuje svoje poslanstvo: posnetek je kar najbolj v javnem interesu. Izkazuje realno stanje naše do fundamenta zjebane družbe. Dan pred praznikom je omenjena ministrica na Valu 202 nastopila v oddaji Vroči mikrofon. Kolega Hvalc jo je med drugim vprašal, kaj bo ministrstvo storilo, da bi predvsem mlade znova navdušilo za branje poezije. Ministrica ni odgovorila nič. Torej: nič konkretnega. Par neobveznih floskul o tem, kako se problema zavedajo, da problem res obstaja, in da bodo delali na tem, da se bralna pismenost v Sloveniji poveča. Jajca, skratka. Nedavno sem v okviru nekega projekta obiskala sedem razredov slovenskih srednjih šol. V vsakem sem postavila isto vprašanje: "Koliko vas bere poezijo?" Od okoli 170 dijakinj in dijakov sta roki dvignila dva. Poezija evidentno ni več del naše družbe. Ob tem spoznanje bi morali na Ministrstvu za kulturo zvoniti vsi alarmi, a namesto tega se, skupaj z Javno agencijo za knjigo, očitno prostodušno strinja z večinsko populacijo, da je za poezijo povsem dovolj, da je taka obrobna, nišna zadeva. Če sploh kaj. Poezija, kraljestvo metafor, ontologija jezika in vsega, kar dela ljudi za ljudi, to najvišje, kar je človeški um zmožen ustvariti s pretanjenim sobivanjem zvéna in pomena, veličastje, ki definira skrajne meje naših čustvovanj ... to naj zdaj postane nekaj fakultativnega? Kako je mogoče, da vsaj ministrica iz stranke, katere credo izvira iz solidarnosti, boja za skupno dobro, za "človeka pred kapitalom", ni sposobna uvideti zastrašujoče globine brezna, v katerega se ta družba s takim odnosom specifično do poezije pogreza, in ukrepati takoj? Kako lahko namesto tega enostavno opleta s floskulami, s katerimi da jasno vedeti, da ima vendar pametnejše delo? Kak manifest globokega branja, lepo te prosim? Kvečjemu globokega spanja. In niti epskega prepada med snovalci tega umotvora in ónimi, ki naj bi jim bil slednji namenjen, očitno ne zazna. O čem ti govoriš, so govorili pogledi dijakov, ko sem spraševala o branju poezije. Kaj tebi ni jasno? Ena večjih klofut, ki sem jih ob omenjenih obiskih šol doživela, je bil komentar, naj grem raje kaj delat. Krasen dokaz dokončne in absolutne družbene podreditvi zahtevi, povzeti v Prešernovem verzu Krajnc, ti le dobička išeš. Redukcija na želodce je uspela. Mladi hočejo izključno denar, saj kot dobri opazovalci vidijo, kaj v tej družbi edino pali. In ker poezija pač po svoji definiciji ni nekaj, kar bo dalo gótov d’nar, že v izhodišču odpade kot knof od gat. Ko jebe metaforo; to ni konvertibilna valuta. In potem Levico skrbi porast ultra desničarskih gibanj; res neverjetno, kakó strašnà slepota je človeka. Ministrica pa odgovarja v floskulah. In? Ja, nič, ne. Ministrstvo za kulturo se bo tega lotilo. No, nečesa. Lotilo se bo nečesa. V zvezi z branjem. Med ljudmi. Ki ne berejo. In to je problem, a veste. Da bojo. Brali. Da bojo brali. Pač nekaj. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.Otvoritev je pritegnila veliko množico. Nagovorili so jo direktorica galerije, mož predsednice države, ki je skušal biti v svojem pol predolgem govoru duhovit in je neženirano brenkal na lokalne strune, ter mariborski župan, ki je, kot običajno, slavnostni nagovor izkoristil za še eno svoje predvolilno besedičenje, takole brez lista, iz sŕca. A osebno mislim, da je kurator zamudil priložnost, da bi bil v svoji postavitvi dejansko radikalen, da bi šel v konceptu do konca. V razstavo je pozabil vključiti enega tam prisotnega umetnika ter ga prositi, da zbrane odvodi do svoje umetnine kar tam, na otvoritvi. Februarja 2022 je Saša Arsenovič, ki v prostem času opravlja tudi dejavnosti mariborskega župana, pred stavbo UGM namreč na lastno odgovornost postavil konceptualno zastavljeno delo Smetnjaki. To delo naj, kaže, osmišlja in ključno nadgrajuje javno plastiko Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki sicer na istem mestu stoji že od leta 1986, a en dan je artist Arsenovič, ko se je mimo peljal s kolesom, kar, kot je omenil v svojem govoru na otvoritvi, tako rad počne, začutil potrebo po rekontekstulizaciji. Ostalo je, kot se reče, zgodovina. Nam, ki v svoji maloumnosti nikoli nismo povsem dojeli, česa Nettleshipovi umetnini tako ontološko primanjkuje, da je bil po mnenju artista Arsenoviča poseg vanjo nujen, in ki niti nismo sposobni razumeti, kako jo je set potopnih smetnjakov osmislil, bi mož to lahko pojasnil, postavil v Spekter kar se da neposredno: bil je tam, prikladno ogvantan, imel je govor, iz sŕca, bil je, skratka, razpoložen. Okrepljen z osebo iz protokola, ki je za njim zvesto nosila steklenico in kozarec vode, da se je lahko na migljaj odžejal, bi z lahkoto stopil dol in nam, neuki mariborski kulturniški svojati, objasnil svoj genialni doprinos. O, kako neskončno nam je žal, da kolega Tavčar priložnosti ni izkoristil. Zanima nas. Veselili smo se. Was ist Kunst, Saša?! O, da, mnogo je govoril Arsenovič na otvoritvi. Bolj malo je povedal, a najbolj od vsega je v spominu ostalo, česar niti ni poskušal reči. Naj malo pomagamo: Erika. Vouk. Sinoči je, kot šele druga pesnica v 77 letih podeljevanja, Erika Vouk prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In 5 dni pred podelitvijo te največje slovenske nagrade za dosežke v kulturi se županu mesta, iz katerega pesnica prihaja, v govoru na vrhunskem kulturnem dogodku ni zdelo vredno, da bi jo vsaj omenil. Če je naloga umetnosti, da razgalja dejanskost sveta, je javna plastika Smetnjaki artista Arsenoviča pred UGM res grandiozno delo; mimo vseh visokoletečih besed iz sŕca kaže dejanski nivo ter odnos do kulture aktualne mestne oblasti. Ki je točno tam – pri kantah. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Spet je tisti čas v letu, čas spiskov in veselega pričakovanja; pred vrati je kulturni praznik! Za peščico dan, posvečen poeziji največjega slovenskega pesnika ter nasploh slavljenju umetnosti, za večino tisti čudni prosti dan med tednom, ki ga praznujemo samo mi, zato roma ta dan večina državljank in državljanov čez mejo v Ikeo (tu rima pač ni naključje). Ali pa vsaj na celodnevno smuko, saj je k sreči v začetku februarja, ko sneg načeloma ni problem. Skratka, dan, ko je kultura tudi slovenski večinski populaciji vsaj v kako konkretno blagodat.To je populacija, ki je, do temena potopljena v aferice lastnega peskovnika, za politiko naravnost nespodobno nesposobna, ki ne zna porihtat niti svojih najbolj osnovnih potreb, kakršna je, denimo, delujoče javno zdravstvo, in prostodušno dovoljuje, da slednjega že od osamosvojitve vse preočitno obvladuje peščica bojsov v ozadju. Taki družbi, jasno, kultura absolutno ne more biti drugega kot zadnja luknja na piščalki; lopatanje denarja skozi okno, neko preseravanje, ki ga nihče ne razume, dojenje psov – to je večini v Sloveniji kultura. Večini, ki ob verzu "Narveč sveta otrokam sliši Slave" vpraša, kateri bend je to, Slave, da ga posluša toliko otrok po svetu. En prost dan za šoping ali smučanje + apres ski je, mar ne, pa res še najmanj, kar si v zameno, da to prenaša, ta populacija zasluži. Jasno, jasno. Ta dežela je taka dežela, kjer so neki odvisnih stavkov nesposobni podjetniki vabljeni na televizije, da komentirajo rezultate volitev. Kjer se o tem, kako naj živimo, namesto Filozofske fakultete sprašuje Gospodarsko zbornico. Kjer za višek uspeha velja povprečen espe status: tisti samooklicani frajerji z vedno za kanček prekratkimi in preozkimi sivimi hlačami, ki se pred poldnevom raztegujejo po sončku na vrtovih kafičev in se zdijo sebi blazno pomembni zato, ker raja istočasno dela. Tipi, ki se dopoldne v mobitele na zvočnik ponosno derejo, kako so ravnokar skočili za par ur na Krvavec in kak špegu da je gor, popoldne pa v trgovskih centrih v te iste mobitele na zvočnik podizvajalcem jebejo mater, medtem ko čakajo na ženo in otroke, da pridejo iz butika. Vulgarni primitivci, ki natakarice po pravilu tikajo in pri tretjem velikem pivu tudi šlatajo za rit, ki vozijo avte na lizing, ki si jih ne morejo privoščiti in ne ločujejo odpadkov, ker jim pač ni treba. Zenit in mentalna kapaciteta našega naroda je ta čas takle povprečen espe. Nekdo, katerega edini cilj je, da bi mu šlo za dlako bolje od soseda, in ki verjame, da bo to dosegel, če bo v lastni ambicioznosti le dovolj agresiven in aroganten. Toda slovenska kultura vztraja, navkljub nenehnim poskusom diskreditacije in splošnemu omalovaževanju vztraja in se razvija. Epidemija se ji še pozna, a se ne da. Prihajajo mladi ljudje, ki v umetnosti delajo odlične reči, in vsako leto iznedri spisek najboljših ter veselo pričakovanje na predvečer praznika pred podelitvijo nagrad. Res se morda, ob splošni družbeni klimi in večinski populaciji, zdi vsako leto bolj sama, bolj zaprta vase, kar pa je, če pomisliš, povsem logično: nije žvaka za seljaka. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko. Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."Problem je, ker se to slonje lomastenje po trgovini s porcelanom prenaša na ljudi, ki zdaj, pod novo oblastjo, niso nič manj agresivni, nesočutni, odrezavi in arogantni kot prej, pod prejšnjo, ki je tak diskurz uvedla in z nešteto lastnimi zgledi udomačila v najširši javnosti. Ljudje desetletja gledajo izmotavanje, prelaganje odgovornosti, uborne poskuse rekontekstualizacij, aroganco v parlamentarnih razpravah – in si jemljejo zgled. V Sloveniji ne premoremo niti ene stranke, ki bi imela pogum, na vprašanje odgovoriti po resnici. Posledično vse delujejo nekredibilno, s čimer ljudje izgubljajo zaupanje v politiko kot tako, ta razkol pa se kaže v povsem vsakdanjih praksah. Pri nas velja za odliko, če nekoga naplahtaš – bolj ko ga, večji car si. Tako živimo. In veselja v nas je manj in manj. Vedno večji del populacije, ki iz kateregakoli razloga ne more dovolj hitro in učinkovito ustreči zahtevam te družbene logike, v statistikah osivi in v družbi izginja, postaja neviden. Ostareli, bolni, invalidni, ljudje, ki živijo pod pragom revščine in njihovi otroci, begunke in begunci, ljudje brez statusa, samske upokojenke, kmetice, žrtve vseh oblik nasilja, prekariat brez pravic – seznam je dolg in na njem so ljudje, ki iz objektivnih razlogov ne dosegajo tako imenovanega "standarda". Če sešteješ, je to večina. Nevidna večina, ki trpi diktaturo manjšine in iz nemoči, gneva, besa in jeze žre drug drugega. Ljudje, ki se zatekajo v teorije zarot, iz katerih butajo zloba, sovraštvo, zavist so taki tudi zato, ker jih družba zatira in jim jemlje vsako možnost normalnega, dostojnega življenja. Zdi se, da se kloaka le poglablja. In vendar. In vendar smo ljudje v svojem bistvu dobri, naj to še tako skrivamo. Zakaj bi jih sicer toliko minulo soboto začutilo vsaj drobno iskro upanja, brez besed razumelo ne le, kaj so skandirali tisoči Poljakinj in Poljakov v izteku skakalnice v Zakopanah, marveč predvsem, kaj so hoteli povedati? Zakaj bi to lani razumelo toliko ljudi v Planici? "Nekaj tenkega nas veže," kot je pred leti v pesmi Vonj po čaju zapisal pesnik Primož Čučnik. Laniškova gesta je velika zato, ker v nas budi humanost. Vsak od nas jo nosi v sebi, ljudje smo – vprašanje je le, koliko si še dovolimo biti. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Predsedničin odgovor je bil slab. Iz neposrednega vprašanja novinarja v intervjuju na N1, ali enači boj za človekove pravice in boj za poseg vanje, se je skušala izviti z nerazumevanjem vprašanja, nakar je vpeljala nepotrebno, znucano levo-desno delitev, sama pa se je postavila na stališče »popolnoma enakega tretmaja« pahorjanske »predsednice vseh«. Sebi, skratka, dopušča skrajno naivnost, kajti floskula je absolutno nedosegljiva, namenjena pa je relativiziranju odgovornosti, ker se zavestno vnaprej skopi stališča. Ko novinar ni odnehal, je svojo argumentacijo poglobila; omenila je absolutne, tj. nediskutabilne človekove pravice, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa označila za relativno, o kateri se lahko razpravlja, ker da nima podlage v mednarodnih konvencijah, čeravno je zapisana v našo Ustavo in jo bo sama branila »do zadnjega daha«. Patetika je namerna – četudi smo, skratka, očitno enkrat za spremembo mi boljši, predsednica v svoji argumentaciji zavestno regresira na nižji skupni imenovalec, ki jo še dodatno odvezuje odgovornosti. Tu je kleč. Če hočemo razumeti zadevo z zastavami, je treba sem, v to točko, kjer se naši mnenji, torej mnenje predsednice in aktivistke Štiglic ter ostalih elementov iz »amorfne gmote«, ločita. Predsednica je pravnica, ki po potrebi odigra naivko, mi pa očitno idealisti, ker verjamemo, da je dobro poslušati možgane in srce, ter da ni vse relativno: da sežiganje mavrične zastave (17. junija – Parada ponosa in 9. decembra – otvoritev 39. LGBT filmskega festivala) in snemanje zastavic v barvah slovenske trobojnice (2. oktobra, Pohod za življenje), ki simbolizirajo »v postopkih splava umrle Slovence«, nista ista stvar. Ob čemer se, presenetljivo, nihče ne ustavi pri ključni podrobnosti, naravi samih aktov, ki v svoji intenci nosita povsem različni sporočili: sežig zastave je zavestno agresivno, sovražno dejanje, ki pomeni nepovratno uničenje. Snemanje zastavic s paličic in njihovo odlaganje na tla ob njih je gesta upora, ni pa nepovratno dejanje. In to je ključno. Na posnetku aktivistka celo sama izreče: »Saj jih lahko date nazaj.« Sežgane zastave ne morete »dati nazaj«. Sežig ni protest, temveč uničenje. In tu ima predsedničina argumentacija bistven problem. Zavzema se za distanco do drugače mislečih, ker da sicer večamo možnost konflikta. Za ponazoritev uporabi metaforo: aktivizem že, toda ne na dvorišču tega, s katerim se ne strinjaš. Ob dejstvu, da je dvorišče po definiciji zaseben prostor, Kongresni trg pa javna mestna površina, me zanima: kaj so v tem oziru molitve in druge javne manifestacije pred porodnišnico? So tudi te svoboda govora? Je zavestno vtikanje v ženske, ki gredo opravit splav, demokratična pravica do izražanja svojega mnenja o svetosti življenja? Je poimenovanje žensk, ki opravijo splav, za morilke, svoboda govora? So javne skupne molitve rožnega venca na Kongresnem trgu, na katere so vabljeni »predvsem moški«? A 7. člen Ustave velja? SSKJ opredeljuje zastavo kot kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije. Morda v teoriji. V praksi je vse drugo – in zastava ni enako zastava ni enako zastava. Tega predsednica očitno ne želi razumeti. Problem imamo, ker gre za predsednico države, predsednica države pa, naj si še ta želi biti Nataša, pač ni kdorsibodi.Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.Zakon o RTVSLO v svojem četrtem razdelku opredeljuje financiranje naše največje kulturne inštitucije. V enajstih členih je natančno določeno, kako RTVSLO pridobiva sredstva za lastno delovanje, pri čemer 32. člen opredeljuje plačilo mesečnega prispevka za zasebno in javno rabo ter plačila oproščene izjeme. Ta zakon je stopil v veljavo 12. novembra 2005 – za kršitelje v zadnjem razdelku kazni še vedno opredeljuje v tolarjih (so pa tudi za današnje razmere kar visoke, za zasebnika med 125 in 417 eur). Poanta? Prispevek se odtlej ni spremenil – v zakon je, inflaciji v brk, vpisana fiksna številka. In, zavestno povedano kar se da po kmečko: očitno nobena vlada nima jajc, da bi 32. člen ZRTVS-1 amandmirala. Povedano v nekoliko lepši slovenščini: noben ministrski predsednik za tak poseg ni hotel oziroma noče prevzeti odgovornosti. Nahajamo se v skrajno paradoksalni situaciji, ko civilna družba in strokovna javnost domala prosita aktualno vlado, naj prispevek dvigne (to zakon v 3. alineji 31. člena itak že sam predvideva, in sicer za maksimalno 10 odstotkov letno, toda do 1. 9. za prihodnje leto) in naj v zakon vpiše njegovo vsakoletno usklajevanje z inflacijo. Vlada premierja Roberta Goloba je imela legalno možnost, še 31. 8. lani predpisati dvig RTV prispevka na 14 eur, pa tega kljub obstoju utemeljenih ekonomskih razlogov ni storila. Ni, ker #poplave. Lažje je, a veste, za dan, dva navleči gumi škornje in oddelati fototermin, dva na "lokalnih območjih, ki so jih ujme najhuje prizadele". Izvajanje nujnih, a nepriljubljenih ukrepov zahteva več poguma in predvsem več modrosti. Patetični strah oblastnikov pred ljudstvom, pred tem, da bi se mu zamerili, je tu dobesedno otipljiv. Več komentatorjev je ob prevzemu poslov aktualne vlade po volitvah leta 2022 poudarjalo, da bo odnos vlade do javne RTV eden glavnih indikatorjev njene politične zrelosti. V tem oziru danes ugotavljamo, da imamo opraviti z nezrelo vlado, ki ne razume lastne odgovornosti in ravna podobno infantilno kot mariborski župan, ki mu je pri začasni rešitvi "težav" z mestnimi kulturniki lani pomagala asta-ex-machina z darežljivo donacijo kulturnega ministrstva. A kaj bo letos? Super, da je oblast RTV zagotovila interventna sredstva. A kje je ostala odgovornost za sistemsko rešitev problema? Zavestno izmikanje, ko je potezo treba potegniti, je povedno. Odsotnost dviga prispevka poraja vrsto vprašanj. Taka kar se da osnovna vprašanja, recimo: zakaj ne? Odgovor je, kot se ponavadi zgodi pri večini tako ontoloških vprašanj, verjetno kar se da enostaven, domala na dlani. Glasi se: zaradi jajc. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Za svoje dosežke so smučarske skakalke nagrajene manj od skakalcev. Njihova novoletna turneja je trajala dva večera in na koncu je zmagovalka za skupno zmago prejela kartonast ček s številko 10.000. Novoletna turneja skakalcev obsega štiri tekme, zmagovalec pa prejme ček, na katerem je znesek isti – z eno ničlo več. Za enkrat večji obseg tekem torej desetkratnik zneska. Kar je, ko govorimo o domnevni enakosti spolov v družbi, sicer odličen prikaz realnega stanja, a velja se vprašati po vzroku. Seveda tiči v denarju in odstira eno temeljnih lastnosti naše družbe: stvari niso, kar se zdijo. Avtobusni nadstreški, denimo, ne obstajajo, da bi čakajoče varovali pred vremenskimi neprilikami, marveč zaradi reklam, ki se vrtijo na panojih njihovih stranic. Na isti način so športni prenosi zgolj učinkovit generator sredstev, pridobljenih z oglasi, ker je ljudem v naravi veselje do tekmovanja – ali vsaj njegovo opazovanje. Ti mladi ljudje, vrhunske atletinje in atleti, Silvestrovega leto za letom torej doma ne obhajajo zato, ker ima takrat največ gledalk in gledalcev pred sprejemniki čas za spremljanje njihovih športnih dosežkov, kar v prevodu pomeni več prihodka od reklam. Misel na profesionalne športnice in športnike kot na kolateralno škodo je domala blasfemična, a zdi se, da stojijo na sredi v bitki za prevlado med korporacijami in državo. Ko iz spoštovanja do svoje države ob himni snamejo kape, se morda zdi, da je zmagala slednja, a že ob zadnjem tonu hitijo vsi po vrsti znova natikati sponzorje na svoje glave, saj jim je jasno, da brez njih profesionalnega športa ni več. Na čeladah pa že prevladujejo napisi firm in korporacij, cinično večkrat za sladke pijače ali napolitanke, namreč cinično za šport, ki nenehno poudarja telesno maso. Tu so državne insignije že izgubile domovinsko pravico; najde se kaka mini nalepka, to je pa to. In itak se podeljevanje medalj dogajajo v iztekih, polepljenih z stotinami živopisanih logotipov in reklam, ki povsem prevpijejo zastave držav udeleženk in udeležencev, ki se v tisti mavrici zdijo povsem izgubljene, redundantne. Morda je bilo zato toliko bolj osvežujoče gledati zmagovalko pred mikrofonom. Zamolki, nelagodje, tesnoba – v njih razbiramo edini preostanek pristnosti, vdor športa v najžlahtnejšem smislu, tisto prvinsko, zaradi česar imamo tako radi šport, kakršen je bil, ko je bil še zavezan svojim plemenitim načelom. Desetkrat manj plačana zmagovalka, ki v soju luči nepopularno molči, je poslednji simbol nepreračunljivega, nepotvorjenega sveta, v katerem v isti stavek s športom še sodita »užitek« in »strast«. Za vse nas, za svet in za šport, bi si ob novem letu veljalo želeti, da jo razni guruji medijskega nastopanja v pest dobijo čim kasneje.Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.